Dovolj je zdravljenja na daljavo!

Ob strmem upadanju okužb in sproščanju življenja ljudje pričakujejo spet tudi normalno zdravljenje. Zanj se trudi večina bolnišnic, ne pa vsi osebni zdravniki. Kot da je delo lahko odvisno od osebnega dojemanja obvez in zavez, kar se je vrinilo že ob naraščanju epidemije. Res je obvezen pogovor po telefonu, a že dobro leto nekateri zdravniki bolnike tudi pregledujejo, drugi pa usmerjajo le v lekarne ali k specialistom. Imamo zavzete garače z vrstami pred ambulantami in tiste, ki varno zaklenjeni še kar zdravijo le po telefonu. Nekaterih niti priklicati ni moč, ker sestre ne dvigajo slušalk in ne kličejo nazaj.

Zagate, ko so bili telefoni preobremenjeni in so morale medicinske sestre opravljati vrsto drugih nujnih del ter niso mogle le dežurati ob telefonu, so silovito izbile na plan že lansko pomlad, ko so bile ambulante v prvem valu epidemije večinoma zaprte in je bil nujen najprej klic po telefonu. Je pa večina zdravstvenih domov te težave dokaj hitro razrešila in vsaj zamenjala telefonske aparate pri medicinskih sestrah s takimi, ki beležijo zgrešene klice, in poslej lahko sestre kasneje kličočega pokličejo nazaj. Ponekod so napeljali še dodatne telefonske linije ali celo zamenjali centrale z zmogljivejšimi ... To so storili tam, kjer jim je mar za primerno oskrbo bolnikov tudi med razsajanjem epidemije. Ni pa telefonov posodobila večina zasebnikov s koncesijo, češ da je to previsok strošek, ki se ne izplača. Res je tudi, da so imeli v nekaj tovrstnih ambulantah bolniki s klici v prazno in z nedosegljivostjo osebja težave že dolgo pred epidemijo.

Kako naj medicinska sestra po telefonu presodi, koliko resen je posamezni primer? Še zdravnik tega z gotovostjo ne more presoditi le na podlagi telefonskega pogovora. Zato je zdravljenje na daljavo lahko zelo nevarno ali vsaj neodgovorno. Zato so takšni primeru lahko le izjema, ne pravilo!

A niso le koncesionarji pogosto nedosegljivi in zadnje epidemično leto varno zaklenjeni pred pacienti ter tako zdravijo le še na daljavo. Takih osebnih oziroma družinskih zdravnikov ne manjka niti v nekaterih zdravstvenih domovih. Bolnikom niso dosegljivi po telefonu, pa niti osebno ne, ko se pridejo sami naročiti ali jih pride naročit kdo od sorodnikov. Do medicinske sestre v ambulanti pa že dobro leto domala nikjer ne moreš kar priti. Že na vratih zdravstvenega doma ali na hodniku, še pred čakalnico, stoji varnostnik. Ta vsakega prišleka podrobno izpraša kaj, zakaj, kam, h komu ... Res je bil tak varnostni ukrep nujen zaradi grožnje novega koronavirusa, saj so na začetku epidemije okuženi bolniki, kljub navodilom in prošnjam, naj prej pokličejo, ponekod v ambulante k osebnim zdravnikom kar vdirali. Nekateri okuženi so celo sami predrzno priznavali, da se jim ni dalo “viseti” na telefonu in čakati. Ali celo, da imajo pravico priti do zdravnika, ki naj oceni, ali so res staknili okužbo ... Kar le potrjuje, da človeški egoizem nima meja niti, ko gre za namerno ogrožanje drugih in zdravstvenega osebja.

Je pa obdobje skoraj poldrugega koronaleta iz nekaterih družinskih zdravnikov ustvarilo samozadostne in zato nedostopne, nezavzete zdravnike, ki jim godi udobno in mirno delo v varno zaklenjeni ordinaciji. Nekako jim je prešlo v navado paciente “obdelati” zgolj po telefonu in zgolj predpisati zdravilo, na katerega so v pogovoru z bolnim najprej pomislili, ne da bi človeka tudi videli in ocenili njegovega stanja. V primeru dvoma pa so se že navadili kar pisati napotnice za specialiste, ki naj nato postavijo prave diagnoze ... Nekateri zdravniki za večino pacientov pogovor kar prepuščajo svojim medicinskim sestram. Naročajo jim, naj jim po nepotrebnem ne prevezujejo klicev, saj naj bi bil zdravniški pogovor rezerviran le za res težka stanja. A kako naj medicinska sestra po telefonu presodi, koliko resen je posamezni primer. Še zdravnik tega z gotovostjo ne more presoditi le na podlagi telefonskega pogovora z obolelim. Zato je tako zdravljenje na daljavo lahko zelo nevarno ali vsaj neodgovorno. Zato smejo biti taki primeru le izjema, ne pravilo! Ob tem bi se zdravstveni delavci morali resneje zavedati tudi deleža lastne odgovornosti.

Res je medicinska sestra prvi stik bolnika z ambulanto in mora povprašati po težavah, da lahko oceni, ali je nujen posvet z zdravnikom ali gre za redne kronične težave, zaradi katerih se bolnik že dolgo zdravi. Bolniku sme sama svetovati le, ko je prepričana, da ne gre za nič nevarnega in ko bolnika tako dobro pozna, da ve, da le-ta zna natančno in realno opisati svoje stanje. Ne more pa večine kličočih bolnikov že kar sama usmeriti v lekarno in jim sama odrediti zdravil, ki naj si jih sami kupijo. Tudi zdravnik tega ne more početi vse povprek, pri vsakem bolniku, saj se lahko za nejasnimi simptomi skriva tudi težko, celo usodno zdravstveno stanje ... Česar bi se vsak zdravnik moral nenehno zavedati. Zato je pregled podlaga za nadaljnje ukrepanje in določanje diagnoze.

V zadnjem koronaletu je bilo zdravljenj na daljavo, po telefonu, zelo veliko. Žal pri nekaterih zdravnikih tak način dela še ostaja v veljavi, čeprav se ukrepi rahljajo in postaja življenje vse bolj normalno. Zato tudi bolnike mineva potrpljenje. Strah jih je, da so bolni, pa tega ne vedo ne sami ne njihovi osebni zdravniki, ki jih niso videli že mesece. Strah je tudi tiste, ki so sicer s svojim zdravnikom uspeli govoriti po telefonu in jim je ta predpisal zdravila, a zdravje jih opozarja, da ni vse prav. Ena takih je onkološka bolnica, ki je bila prisiljena to jasno povedati medicinski sestri, nato še zdravniku, ker sta jo oba znova skušala kar odpraviti: “Dovolj je zdravljenja na daljavo! Hočem pregled in imam do njega pravico! Kot moram sama skrbeti za svoje zdravje, je to dolžan tudi moj zdravnik. Ne bom več dovolila, da me odpravite po telefonu! To ni primerno zdravljenje!”


Preberite še


Najbolj brano