“Bolj ko sem neumen in len, bolj imam mir!”

Slepi se tisti, ki prisega, da pridni delavci uživajo ugled in so zato zgledno plačani. V tem norem svetu se merila vse bolj postavljajo na glavo. Vsaj tam, kjer še vlada velika toleranca ali pa nadrejeni raje mižijo in ne znajo ali nočejo narediti reda. To s pridom izkoriščajo tisti, ki so spoznali, da jih nihče ne more tako malo plačati, kot lahko malo delajo. Lenuhi gredo še korak dlje po načelu: “Bolj kot se delam neumnega, bolj me bodo pustili pri miru!”

Lenuhi se skrivajo domala povsod, je pa od vrste dela, zahtev nadrejenih in delodajalcev, zlasti pa od prizanesljivosti sodelavcev in urejenosti delovnega okolja odvisno, koliko so lahko leni.

Moteče in nemoralno je, da lenuh brez sramu pase lenobo, čeprav je njegovo delo povezano s sodelavci, strankami, bolniki, učenci ... in mora zato namesto njega garati kdo drugi. To počne zato, da se, primerno spočit, lahko v prostem času posveča konjičkom ali honorarnemu delu.

Za tekočim trakom je težko pasti lenobo. Prav tako tam, kjer veljajo stroge norme in jasna merila koliko, kaj in kako mora vsakdo narediti na dan, teden in mesec, da dobi opredeljeno plačo. Pri vrstah dela, kjer so pravila ohlapnejša, zahteve in zlasti nadzor pa manj jasni, navodila manj podrobna, si lenuhi jemljejo več svobode in so bolj predrzni. V takih okoljih je izmikanje delu odvisno tudi od tega, koliko so do njih prizanesljivi sodelavci in zlasti nadrejeni. V takšnih okoljih morajo drugi zato praviloma opraviti tudi del dela, ki se mu lenuhi spretno izmikajo.

Paleta obrazov lenobe je raznolika, razrašča se od ležernosti, počasnosti, izmikanja in izmuzljivosti, do kratkih odmorov, zelo pogostega tekanja na stranišče, pa vse do sprenevedanja po načelu delati se neumnega, da ti dajo mir. Do prikazovanja torej, da navodil tako ali tako ne razumeš in ob tem veliko nenehno sprašuješ.

Nekateri lenuhi so toliko pretkani, da raje zastavijo lasten ugled in se pretvarjajo, da so tako nevedni in neumni, da skoraj nič ne razumejo in stežka kaj dojamejo. Ugotovili so namreč, da je to recept, s pomočjo katerega jim v službi drugi dajo bolj ali manj mir. Ker nenehno sprašujejo, kaj natančno morajo storiti, kako, kje in zakaj, bo vsakdo ali pa vsaj večina tistih, ki jim delo odreja, slej ko prej izgubil živce in ga bo pač naložil onim, ki navodila razumejo takoj in brez dodatnih inštrukcij. Tako delajo pač tisti, ki jim ni treba vsakič dobesedno vsega narisati.

Lenuhi, vešči ovinkov, vedrijo povsod - v zdravstvu, šolstvu, trgovini, hotelih, čistilnem servisu, v uradih, bankah ... Moteče in nemoralno je, da lenuh brez sramu pase lenobo, čeprav je njegovo delo povezano s sodelavci, strankami, bolniki, učenci ... in mora zato namesto njega garati kdo drugi. Ta drugi zato ne dobi niti centa višje plače od lenoriteža, ki v službi zlovoljno pase lenobo. To počne tudi zato, da se, primerno spočit, lahko v prostem času posveča konjičkom ali honorarnemu delu. Ki ga opravlja navdušeno in ob tem prav nič ne sprašuje, vsa navodila pa prav dobro in takoj razume.

Dogaja se, da kakšna medicinska sestra komaj čaka, da se ji izteče delavnik, namerno pozabi, da jo je na pomoč klical nemočni bolnik in opravek prepusti kolegici v naslednji izmeni. Z mislimi je morda že v Trstu, kjer na črno služi s čiščenjem po domovih. Tudi kakšnemu učitelju se kdaj ne ljubi podrobno pojasnjevati snovi učencem in to preložil na obsežno domačo nalogo, sodelovanje staršev in morda celo inštruktorjev. Lenega uradnika ne zanima, da se bo zaradi njegove lenobe kdo, ki nujno potrebuje kakšno dovoljenje, potrdilo, izpisek ..., moral še vsaj dvakrat vrniti v njegovo pisarno ali pa na te listine čakati trikrat dlje, kot bi, če bi vestno in odgovorno sproti opravil delo, za katerega je plačan. Tudi lene trgovke ne zanima, da bo trgovina zato, ker se ji ne ljubi v skladišču med zalogo poiskati želenega izdelka, izgubila kupca. Danes, jutri, za vselej.

Znano je, da je od dobre organizacije dela odvisno, kako deluje in koliko ustvari kolektiv. Pa tudi, da je visoka delovna zavest odvisna od primerno usposobljenih nadrejenih, veščih dobre organizacije dela in njihovega čuta za pravičnost. Ni skrivnost, da je stimulativno nagrajevanje spodbuda in motivacija za vse delavce. Če jih delodajalci držijo na “minimalcu”, ne morejo pričakovati in še manj zahtevati, da “dajejo vse od sebe”. Če posel ne teče dobro, če delavci niso primerno plačani, bodo ali kmalu postali vsi zagrenjeni in bodo ubirali ovinke ali ob prvi primerni priložnosti sami odšli drugam. Mnogi lastniki, delodajalci in vodilni na to pozabljajo ali pa tudi sami delujejo po načelu: “Naj traja, dokler pač traja!”

Lenoriti ljudje nikjer ne ostanejo tako skriti, da jih ne bi opazili sodelavci in slej ko prej tudi nadrejeni, saj slabo in pičlo delo vpliva na splošno storilnost in uspešnost. Prav tako ne ostane skrito nadpovprečno dobro, kakovostno delo. Pretvarjanje odgovornih, da tega ne vidijo, se lahko maščuje. Tudi oni se lahko zaradi mižanja in zato neučinkovitega opravljanja svojih zadolžitev kaj hitro znajdejo na cesti. Še prej pa se jih prilepi oznaka, da so za takšne funkcije nesposobni.

Doslej še nihče ni uspel dokazati, da ne drži pregovor, da riba vselej zasmrdi pri glavi. Kadar je glava bistra in sveža, riba rase in povečini uspe preživeti.


Najbolj brano