Roke stran od javnih medijev

Že tri desetletja tisti, ki bi morali razumeti, pa tega nočejo ali ne želijo, ne dojamejo, da obstaja bistvena razlika med državnim in javnim medijem. Navajeni na to, da želijo vse, kar je javno, podržaviti v trenutku, ko dobijo oblast v roke, težko razumejo, zakaj je tudi medij lahko javna dobrina. Zato je slovenski javni medij že tri desetletja tarča političnega razkosavanja, mešetarjenja, nespodobnih kupčij in napadov. Za te iste je nerazumljivo tudi, kaj pomeni avtonomija novinarskega dela. V okolju, v katerem životarijo, je avtonomija sinonim za to, da delaš to, kar ti tisti, ki ima moč, narekuje. Skratka, imaš natančno toliko avtonomije, kolikor jo potrebuješ, da vestno upoštevaš ukaze. Avtonomen si, da se strinjaš in ne da si proti. Lahko hvališ, ne pa kritiziraš. Če pa že moraš kritizirati, potem pa ne kritiziraj naših, ampak njihove.

Tudi tisti, ki bi morali nadzorovati delovanje javnega medija, ne razumejo, kaj je njihova vloga. Čeprav jih določene inštitucije ali združenja predlagajo na pozicijo člana ali članice programskega sveta, niso njihovi delegati. V trenutku, ko postaneš član, je tvoja edina in najpomembnejša naloga, da deluješ v interesu javnega medija in javnosti, ki ji mora služiti. Ker pa je ideja o tem, da javni medij nadzoruje javnost, za politiko več kot sumljiva, so hitro ugotovili, da civilni družbi ne gre zaupati. Zato se je bilo potrebno infiltrirati tudi tja. Da se slučajno ne bi zgodilo, da je v programski svet imenovan nekdo, ki bi dejansko opravljal to, za kar so ga imenovali.

Razumeti razliko med državnim in javnim medijem ni (samo) stvar akademske razprave. To je postala stvar osebne, državljanske drže.

Prenosi sej programskega sveta so poseben žanr. Lahko samo rečem: To je treba videti! Medij, v katerem dela toliko vrhunskih medijskih ustvarjalcev, vodi kolektivni organ, v katerem sedijo takšni, ki ta isti medij, ki ga nadzorujejo, naravnost sovražijo. Predstavljajte si, da neko drugo veliko podjetje vodi uprava, ki si najbolj želi, da to podjetje propade. Še več! Da se ga toliko kritizira, da uporabniki njegovih izdelkov ali storitev menijo, da je vse, kar podjetje dela, zanič. Potem pa so tu še zaposleni. Kaj storiti s tistimi zaposlenimi, ki jih ta isti medij plačuje, njihova naloga pa je, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da ga kritizirajo, zaničujejo in posledično uničijo. In tako že trideset let.

Razumeti razliko med državnim in javnim medijem ni (samo) stvar akademske razprave. To je postala stvar osebne, državljanske drže. Ne potrebujemo državnih medijev. Ne potrebujemo propagandistov in njihovih lakajev. Potrebujemo pa novinarje. Tiste, ki jih ni strah raziskovati zgodb, ki jih politične in ekonomske elite želijo zatreti. Pridejo časi, ko tudi novinarji potrebujejo pomoč. Ko je solidarnost javnosti z njihovim delom ključnega pomena. Če programski svet ni mogel zagotoviti sklepčnosti pri glasovanju o predlogu odstavitve direktorice javne televizije, potem moramo mi biti sklepčni. Razumem, da je avgust čas dopustov. A tisti, ki rušijo temelje demokratične države, delajo s polno paro. Lahko se zgodi, da se vrnete z dopusta in ugotovite, da nimamo več javne televizije, ampak državno. In potem bodo tisti, ki se že trideset let sprenevedajo, da ne vedo, v čem je razlika med državno in javno televizijo, končno lahko rekli: Natančno to smo hoteli. Nas pa čaka dolga, mrzla zima ...


Preberite še


Najbolj brano