Pandemični slovar

Vedno me preseneti, kako v slovar javne komunikacije, ki ga večinoma oblikujejo politiki in mediji, vstopijo pojmi, katerih namen je resne probleme zaviti v pomehkužene besede. Tako recimo govorimo o ranljivih skupinah v družbi, ne da bi povedali, da je njihova ranljivost rezultat sistematične politike potiskanja na rob družbe. Tudi medijsko poročanje o pandemiji postaja poseben žanr. Kot da bi obstajal nekakšen priročnik, kako v osrednje novice vizualno in jezikovno stisniti podatke o testiranih, okuženih, hospitaliziranih in mrtvih. Ta strašna statistika, ki se dnevno ažurira, ne pove nič o življenju ljudi, ki so ali pa še niso del teh številk.

Spoštovani mediji in politiki, kdaj je človeško življenje postalo samo številka? Podatki o cepivu, cepljenih (z enim odmerkom ali pa dvema) so posebna kategorija. Kot bi nekdo celo državo stisnil v zajčjo luknjo. Potem je tu famozni semafor ukrepov. Semaforje poznamo vsi, ki se kot vozniki ali pešci udeležujemo prometa. Prometna pravila omogočajo, da promet poteka varno in učinkovito. Pravila so enostavna in delujejo zato, ker jih (načeloma) vsi spoštujemo. Semafor ukrepov razen tega, da se imenuje semafor, ne uvaja nobenega reda v nastalo situacijo. Pravila se spreminjajo, prilagajajo, popravljajo, dodajo se izjeme, ki na določeni točki postanejo pravilo, pravilo pa postane izjema in tako naprej. Pešci hodijo kar tako po vozišču, vozila se premikajo kakor komu paše, semafor pa je v tem primeru bolj za okras.

Ne, ne gre za utrujenost. Gre za to, da so nas tisti, ki bi morali narediti vse, da nam pomagajo, pustili na cedilu.

Eden od članov strokovne skupine, ki bi morala s stališča znanosti zagotavljati ukrepe, ki delujejo pri zajezitvi epidemije, je pred dnevi vprašal, ali kdo potrebuje podnapise? Po mojem so edini, ki potrebujejo podnapise - in to natančne, brez drobnega tiska - tisti, ki ustvarjajo to zmedo. Včasih si poskušam zamisliti osebo ali pa skupino oseb, ki stoji za temi grafičnimi rešitvami. Verjetno misli, da smo ljudje skupina totalnih idiotov, ki potrebujejo slikovno gradivo, da bi razumeli, kaj nam hočejo povedati.

Zdaj pa sledi meni najljubši - pandemična utrujenost. Do sedaj smo poznali spomladansko utrujenost. Ki je kot pojem in kot dejansko stanje bila bolj opis skupkov občutij, vezanih na spremembo letnih časov. Nekaj kar pride in bo minilo. Pri pandemični utrujenosti pa se poskuša popolni razpad številnih sistemov in človeških življenj zamaskirati z nekakšnim neotipljivim pojmom. Tako pod pandemično utrujenost sodi: naveličanost nad spremljanjem medijev, nespečnost, žalost, depresija, agresija, obup nad življenjem, bolezen, ki napreduje in zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema bo napredovala še hitreje, izguba službe, izguba prijateljev, ločitve in nasilje. Vse to v situaciji, ko je prišla (še ena) pomlad, prišlo bo poletje, pa jesen, zima ...

Samo še 14 dni in se bo končalo. Vsako človeško življenje je enkratno in neponovljivo. Ne obstaja stikalo, s katerim bi življenja ustavili za določen čas in jih nadaljevali takrat, ko se stvari uredijo. Marsikatera stiska bo ostala zelo dolgo časa ali pa za vedno. Ne, ne gre za utrujenost. Gre za to, da so nas tisti, ki bi morali narediti vse, da nam pomagajo, pustili na cedilu. Na ravni družbe, enako kot na ravni medosebnih odnosov, obstaja odkrit izraz za tiste, ki te pustijo na cedilu.


Preberite še


Najbolj brano