Okužena demokracija

V škatli, kjer hranim spominke, sem našla priponko, ki sem jo nosila v študentskih letih. Na beli podlagi je številka 133 v črni barvi in prekrižana s črno. Priponka je simbolizirala upor proti zloglasnem členu 133 kazenskega zakonika bivše države, ki je uzakonjal “verbalni delikt”. Kritični posamezniki in posameznice, ki so si upali z besedami, protestnimi akcijami ali pa javno spregovoriti o neprimernosti, nesposobnosti in represivnosti takratne oblasti, so tvegali zaporno kazen. In marsikateri so to kazen tudi dobili in jo odslužili.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so prav ti uporni in pokončni glasovi tlakovali pot svobodi in demokraciji za vse. Boj za svobodo izražanja, predvsem pa za svobodo političnega prepričanja, je postal osrčje široke fronte civilne družbe, ki se je upirala, ki je nagajala oblasti, jo izzivala in kritizirala. Nositi priponko, javno vsem na očeh, ni bilo samo dejanje solidarnosti s tistimi, ki jih kaznujejo, ampak tudi jasno politično stališče, da takšnih represivnih mehanizmov oblasti ne podpiraš. Ko si srečal znance ali kolege z enako priponko, si najprej vedel, da nisi sam v tem uporu in predvsem, da je moč besede nekaj, česar se oblast boji. Strah je temeljil na tem, da je svoboda kot virus, ki se nezadržno širi in lahko “okuži” vse večje število prebivalcev.

Oblast, ki spoštuje svoje ljudstvo, vse, tudi tiste najtežje odločitve sprejema tako, da temu ljudstvu, kateremu vlada, zaupa.

Potem je nastopila svoboda. In demokracija. Najprej so nam govorili, da je to še zmeraj tranzicija in da je napake, ki jih dela oblast, treba razumeti dobrohotno. Učijo se, kako vladati, ne da bi zlorabljali oblast. Trideset let kasneje pa nas je zadela prava epidemija s pravim virusom. Oblast, ki spoštuje svoje ljudstvo, vse, tudi tiste najtežje odločitve sprejema tako, da temu ljudstvu, kateremu vlada, zaupa. Da ga ne obravnava kot nedoraslega otroka, ki ni sposoben razumeti, zakaj je nekaj potrebno storiti. Komunikacija tipa “sledi in ubogaj” nikoli ni prinesla nič dobrega. Namesto da bi nas oblast nagovarjala na spoštljiv način, ki predpostavlja razumevanje, sodelovanje in sočutje do drugega, smo postali objekti zapovedi in prepovedi.

Kaj in zakaj se neka dejavnost odpira ali zapira, je za večino nas onkraj zdravega razuma. Če poskušaš najti logiko kakšnega ukrepa, ugotoviš, da je ni. Ukrep pač je. Večina ljudi spoštuje ukrepe zato, ker meni, da s tem varuje sebe in druge. Tako enostavno. Ko pa ukrepi začnejo - razen nujno potrebne zaščitne maske - zaklepati usta ter možnost govora in ugovora, potem pa smo prišli do točke, ko se moramo vprašati, kje se začne in kje konča strah pred razsajanjem virusa in kje se začne strah pred razsajanjem drugačnega mnenja. Na tisoče ljudi v nakupovalnih središčih je sprejemljivo. Pet ljudi na osrednjem trgu glavnega mesta pa ne. Prvo je dovoljena potrošniška dejavnost, drugo pa prepovedan nenapovedani politični shod. V prvem primeru nobenega ne zanima, ali virus prehaja z enega na drugega ali pa z enega na stotino drugih. V drugem primeru pa je potrebno z vsemi sredstvi preprečiti nalezljivost in širjenje virusa kritičnega mišljenja. Logično? Kakor za koga. Za tiste, ki resnično želijo preprečiti okužbo z novim koronavirusom, ne. Za tiste, ki se bojijo pandemije kritičnega mišljenja, pa vsekakor.


Preberite še


Najbolj brano