Kultura nekaznovanosti

Neodvisna komisija, ki je raziskovala okoliščine umora malteške novinarke Daphne Caruana Galizia oktobra 2017, je v svojem 437 strani dolgem poročilu ugotovila, da država nosi odgovornost za njen umor. Zaradi ustvarjanja klime nekaznovanosti kot tudi nesposobnosti, da resno vzame grožnje s smrtjo, ki jih je prejemala umorjena novinarka, so omogočili njen umor.

Uporaba besedne zveze “kultura nekaznovanosti” so neodvisni poročevalci pokazali na eno temeljnih značilnosti mafijskih družb, v katerih močni lahko počnejo kar hočejo, ker lahko. Ker se ne bojijo kazni in ker vedo, da v rokah držijo denar in moč. Kultura nekaznovanosti ustvarja tudi posebno občutje nemoči pri ljudeh, češ da ni mogoče nič spremeniti, da se je potrebno sprijazniti s tem, da nekateri lahko, drugi pa ne, da je bolje biti tiho in ne izstopati. V kulturi nekaznovanosti vlada posebno, moreče vzdušje tišine, kjer tisti, ki govorijo in opozarjajo na kriminal, zelo hitro dobijo oznako problematičnih. Če bi bil tiho, bi te pustili na miru. Če bi Daphne Caruana Galizia bila tiho, bi bila verjetno še živa.

Upor proti nasilju, prikrojevanju zgodovine, lažem, velikim in majhnim kriminalcem, je treba vzeti osebno. Reči, to se me ne tiče, to ni moj problem, pomeni, da si tudi sam del problema.

Res je. Mogoče bi Daphne bila še živa, ampak bila bi živi mrtvec. Bila bi nekdo, ki ve, da se dogajajo strašne stvari in je ona tiho. V kulturi nekaznovanosti prostaki in primitivci na socialnih omrežjih lahko bruhajo svoje prostaštvo, ker vedo, da lahko. V kulturi nekaznovanosti osebe na pomembnih političnih in strokovnih položajih govorijo stvari, ki se že zelo kmalu izkažejo za laži, zato ker vedo, da lahko. Biti tiho je tudi politična drža. Včasih veliko bolj pomenljiva kot biti jasno proti. Ne narediti nič, ko veš, da bi moral ukrepati, je tudi politično delovanje. Uničujoča posledica razraščanja totalitarizma je, da je vse manj ljudi pripravljeno spregovoriti, ko se dogajajo krivice. Zaprti v kletke svoji lastnih življenj nas vse manj zanima, kaj se dogaja drugim. Samo, da mene pustijo pri miru. Žal molčeči prepozno ugotovijo, da ko pridejo na vrsto tudi oni, ni več nikogar, ki bi se uprl. Očitno smo se nič ali pa zelo malo naučili iz zgodovine. Kot da nam je tudi spomin zakrnel v tem nenehnem vračanju k enim in istim napakam.

Še enkrat sem prebrala zadnje novinarske prispevke ubite novinarke. Dejstva, ki jim nihče ne more oporekati. Huda obtožba takratnega državnega vrha, da je vpleten v mafijske posle na škodo države in njenih državljanov. Kot je v enem od svojih javnih nastopov izjavil takratni predsednik vlade, ki ga je Daphne Caruana Galizia obtožila kriminalnih dejanj: “V tej državi je Caruana Galizia moja edina opozicija.” Kakšna zlovešča izjava. V državi, kjer je edina opozicija avtokratom na oblasti ena novinarka, ki je kmalu po tem brutalno ubijejo, je nevarno živeti. Za vzdrževanje kulture nekaznovanosti niso odgovorni samo tisti, ki vladajo, ampak tudi tisti, katerim se vlada. Upor proti takšni nekulturi je državljanska dolžnost. Upor proti nasilju, prikrojevanju zgodovine, lažem, velikim in majhnim kriminalcem, je treba vzeti osebno. Reči, to se me ne tiče, to ni moj problem, pomeni, da si tudi sam del problema. Biti tiho nikakor ne more biti opcija.


Preberite še


Najbolj brano