Prašijo in smradijo jim pod okni. Ja, in?
Ko gre za vprašanja obremenjevanja okolja civilne iniciative in aktivni državljani pričakujejo, da jim bodo država in njene institucije stale ob strani. Pa lahko računajo nanje?
Da so emisije iz tovarn kljub vse višjim standardom varovanja okolja in strožjim predpisom marsikje še vedno pereč problem, že dolgo opozarjajo ne le strokovnjaki, pač pa tudi civilna družba, za katero se zdi, da postaja vse bolj ozaveščena in aktivna. In se zaveda, da je pritisk od spodaj predpogoj, da sploh lahko skuša uveljaviti svoje interese. Ti so ponavadi diametralno nasprotni interesom kapitala. In kdaj tudi države.
Ni težko razumeti, da Vrtojbenci zahtevajo selitev asfaltne baze, niti Tolmincev, da je nočejo pred svojim pragom, in celo podjetja, da s selitvijo noče sitnosti. Težko pa je razumeti državo, ki lahko edina preseka gordijski vozel, a se ne zmore (noče?) izjasniti. Je potem čudno, če se ljudje sprašujejo, čigave interese zagovarja?
Tega se očitno zavedajo tudi na Goriškem, kjer je bilo v zadnjih letih opaziti zelo živahno civilno družbo, ki ji je sledilo vznikanje civilnih iniciativ. Najbolj razvpit je seveda primer Salonita Anhovo, s katerim se zaradi izpustov in poskusov povečanja količine sosežiga odpadkov, delno pa tudi zaradi vprašanja vodooskrbe, bodeta društvo Eko Anhovo in Civilna iniciativa Danes!, meritve kakovosti zraka oziroma onesnaženja okolja pa naročajo občina in delno agencija za okolje. Dolga leta pritožb in zahtev ljudi z obeh strani meje so v Novi Gorici privedle do tega, da je mestna občina z meritvami denimo pod drobnogled vzela Livarno Gorica, ki deluje na obrobju Solkana, njen vpliv pa sega precej dlje.
To še zdaleč nista edini zgodbi, ki se glede obremenjevanja okolja prav zaradi vztrajanja in pritiskanja aktivnih državljanov že leta in leta pišeta na Goriškem. Podobna se dogaja v Vrtojbi, kjer se ljudje že desetletja pritožujejo, da jim asfaltna baza CPG praktično v naselju, tik ob hišah, dobesedno puha smrad in prah na dvorišča. Zgodba je zelo zanimiva, saj razgalja številna protislovja na tem področju.
Cestno podjetje je tam asfaltno bazo postavilo v sedemdesetih letih, že v osemdesetih pa so načrtovali sanacijo gramoznice v športno rekreacijski center. Slednjič je obveljalo, da naj bi bila sanacija končana do leta 1998. A se je vse skupaj ustavilo. Nova občina Šempeter-Vrtojba je v svoj prostorski načrt leta 2003 sicer napisala, da je območje gramoznice namenjeno športu in rekreaciji. Na papirju je torej že 20 let to območje športni center, v resnici pa je še vedno asfaltna baza, saj se v vsem tem času industrija iz gramoznice ni izselila, posledično ni prišlo do sanacije.
Vrtojbenci, predvsem najbližji sosedje asfaltne baze, že desetletja bentijo čez prah, smrad, hrup in prekomerno onesnaževanje, ki ga očitajo podjetju in obratu, ki ga imajo praktično na svojih dvoriščih. In zahtevajo, naj obrat preselijo. Brez uspeha. Slednjič jim je prekipelo in točno pred štirimi leti so ustanovili civilno iniciativo in s pomočjo okoljske organizacije Alpe Adria Green sprožili ustrezne postopke pri inšpekcijah. S pomočjo meritev želijo dokazati na prekomerno onesnaženje. V podjetju sicer vseskozi zatrjujejo, da delujejo v skladu z zakonodajo, inšpekcijske službe pa pritrjujejo, da so v asfaltni bazi naredili kar nekaj inšpekcijskih nadzorov, v katerih da so preverjale emisije hrupa, smradu, odpadnih vod in podobno, in da je vse v najlepšem redu. Vrtojbenci obenem želijo dokazati, da asfaltna baza deluje brez dovoljenj in bi jo že zaradi tega morali zapreti. V podjetju sicer trdijo nasprotno, a gradbeni inšpekciji niso posredovali zahtevanega uporabnega dovoljenja. Inšpekcija pa po letu dni še ni zaključila postopka, ki bi pokazal, ali podjetje dovoljenje ima ali ne, so jezni Vrtojbenci. Pa še: inšpektorat za okolje meni, da podjetje ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja, njihovi šefi na okoljskem ministrstvu pa nasprotno. Zmeda je popolna.
Ironija je, da bi obrat lahko selili. Že danes. CPG ima namreč v Dolini pri Tolminu separacijo, kjer bi lahko postavil asfaltno bazo, pa za to sploh ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja, saj je dovolj oddaljena od hiš, je določila država. Tudi ekonomska računica se izide, saj zdaj v Vrtojbo vozijo pesek prav iz Doline, nato pa predelano surovino nazaj v Posočje. A so tam domačini že dali jasno vedeti, da tega niti pod razno ne bodo dopustili. In zmeda je še nekoliko večja.
Ni težko razumeti, da Vrtojbenci po desetletjih prahu, smradu, ropota in emisij zahtevajo selitev asfaltne baze. Prepričani, da imajo v rokah argumente, in razočarani, ker država ne ukrepa, so odločeni, da bodo pravico iskali na sodišču. Pri tem jih podpira občina. In razmišljajo o individualnih tožbah. Ni težko razumeti niti prebivalcev Doline pri Tolminu, ki so prepričani, da bi bila asfaltna baza prevelika obremenitev za okolje, ribištvo, turizem. Nihče si ne želi industrije v soseščini, če ni treba. Pragmatično realni razumejo celo podjetje, ki bi si s selitvijo nakopalo preveč preglavic. In ker ni druge lokacije, otaja v Vrtojbi, dokler bo šlo.
Težko pa je razumeti državo, ki edina lahko preseka gordijski vozel, a tega ne zmore (noče?). Čeprav so vsi elementi na mizi. Je potem čudno, če se ljudje sprašujejo, čigave interese pravzaprav zagovarja? Pa ne le v Vrtojbi. Kakšni dvomi so šele tam, kjer industriji in onesnaževalcem pod prste ne gledajo civilne iniciative ...