Lepo je v naši domovini biti mlad. A res?

Je lepo v naši domovini biti mlad? Priznam, vprašanje je malce butasto. V vsaki domovini je lepo biti mlad. No ja, vsaj lepše kot biti star. Pa vendar ...

Lepo je v naši domovini biti mlad. To pesem bi, če bi se vrnili desetletja v preteklost, na včerajšnji dan peli po vseh kotičkih domovine. Saj se spomnite, a ne? “Zapojmo pesem si veselo, naj se razlega prek sveta. Lepo je v naši domovini biti mlad. V deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat. In toplo sonce, ki nas greje in morje, ki poživlja kri. Lepo je v naši domovini biti mlad.”

Je danes v Sloveniji smiselno še peti Lepo je v naši domovini biti mlad? V deželi, kjer ljudje niso bratu brat, ampak je ena polovica skregana z drugo? Kjer zaradi globalnega segrevanja ne greje toplo sonce, pač pa žge suša ali močijo poplave? Kjer morje poživlja kri, a le tistim, ki si ga lahko privoščijo? Kaj pa vem ...

Maj je mesec ljubezni, praznika dela, dneva svobode tiska, pomladne utrujenosti, zmage nad nacifašizmom. In, prav ste uganili - mesec mladosti, ki je svoj čas vrhunec doživela prav na včerajšnji dan. 25. maj. Dan mladosti.

V spominu niti ne tako majhnega dela življa je prvi majski lik še vedno Maršal, tovariš Josip Broz Tito. Prvomajski Tito kot vodja delavstva, ključavničar in državnik v eni osebi, četrtomajski Tito kot pokojnik, ki se mu je nekaj dni kasneje prišel poklonit vsak, kdor je leta 1980 v svetu kaj pomenil. Tudi ob dnevu zmage nad nacifašizmom podporniki ne pozabijo poudariti, kdo ima pri nas največ zasluge za to. In ne nazadnje, petindvajsetomajski Tito, nekoč idol generacij, ki so nekdaj kultno, sedaj pa že krepko zaprašeno štafeto bratsko in enotno po rajnki Jugi nosili tja na znameniti Partizanov stadion v Beogradu in jo nato v katarzičnem množičnem vzhičenju ob plesnih koreografijah tisočev izbrancev pred samim vodjo slovesno prižigali.

Prav 25. maj, dan mladosti, je bil verjetno eden od največjih fenomenov iz niti ne tako daljne preteklosti. Že v osnovi umetno ustvarjen spin, saj je mladina po vsej Jugoslaviji na ta dan praznovala rojstni dan Tita, ki se je sicer rodil 7. maja. Bil je praznik, a ne dela prost dan, pa vendar se zdi, da je bilo takrat prav delo, ki sta mu sicer veljala čast in oblast, v drugem planu, v prvem pa velika kolektivna slovesna športno-politično-kulturno-družabna žurka, imenovana štafeta mladosti, z vsemi spremljevalnimi dogodki, s televizijskim prenosom vred. In hkrati je bil to praznik, ki je verjetno še najbolj neposredno koval bratstvo in enotnost, ko so najbolj zaslužni tisto štafeto prenašali “po ožji in širši domovini”, si jo predajali iz rok v roke od republike do republike do orgazma v Beogradu.

Bil je praznik vsega ljudstva, a še posebej mladih, ki so bili seveda svetla bodočnost rajnke Juge. In hkrati eden redkih, če ne edini, ki ga je moral režim na koncu na zahtevo tega istega ljudstva, predvsem mladih, ukiniti. Praznik, torej, ki so ga imeli radi, proti koncu osemdesetih, leta po Titovi smrti, pa zasovražili kot farso režima pod slaboumnim sloganom Po Titu - Tito.

In najbolj vidne žeblje v njegovo krsto so zabili prav v Sloveniji. Kdo drug kot mladi. Tako študentje, ki so v centru Ljubljane štafeto cinično s sekirami izsekali iz debla, predvsem pa umetniška skupina Novi kolektivizem, ki je v plakat za dan mladosti preoblekla kar star nacističen plakat, s tem jasno povedala, kaj si misli o vsem skupaj, in zanetila odmevno afero. Štafeta je neslavno umrla, domovina je razpadla, dnevi mladosti pa so se tu in tam nekaj let še vrstili. A zgolj kot priložnost za zabavo, brez ideološkega predznaka. Na Goriškem se še živo spomnimo odličnih alternativnih festivalov za 25. maj na Dobrovem, ki jih je organiziral klub Strelišče.

Osamosvojitvena evforija v Sloveniji je sprva odpihnila dobršen del tega, kar je dišalo po nekdanjem režimu. Sanje, da se bosta v kapitalizmu cedila med in mleko, pa je v treh desetletjih in čez za premnoge postopno zamenjala trda realnost - med je postal grenak, mleko pa se je skisalo. Ne preseneča, da titovke, trobojnice z rdečo zvezdo in ostala ikonografija sem pa tja, na veselje nekaterih in zgroženost drugih, spet romajo s podstrešij, po hribih pa se obnavljajo napisi Tito. Za nekatere kot nostalgični simbol boljših časov, ko delavec ni imel oblasti, a je v nasprotju z danes imel vsaj čast, službo in varnost. Za druge, predvsem mlajše, ki tega niso doživeli, kot nekakšna cheguevarovska blagovna znamka (sicer brez ideologije, če se mene vpraša, ampak predvsem zato, da lahko jezijo desničarje). Za tretje kot protest proti podivjanemu neoliberalizmu.

25. maj, dan mladosti, je simbol drugih časov. Za veliko večino je običajen dan, za nekatere priložnost za izlet v Kumrovec ali prijetno (nostalgično) druženje kje drugje, za tretje nesmisel, enako kot ideološke nebuloze, s katerimi se je hranil prejšnji režim. Vsakemu svoje.

A ko smo že pri dnevu mladosti: je v naši domovini lepo biti mlad? Ok, vprašanje je malce butasto, v vsaki domovini je lepo biti mlad. No, vsaj lepše kot biti star. Ampak zares: je danes v Sloveniji smiselno še peti Lepo je v naši domovini biti mlad? V deželi, kjer ljudje že dolgo niso brat in brat, ampak je ena polovica skregana z drugo, vsi pa so srditi tekmeci v boju za drobtinice z neoliberalne mize? Kjer zaradi globalnega segrevanja ne greje toplo sonce, pač pa žge suša ali močijo poplave in kjer morje poživlja kri, a le tistim, ki si ga lahko privoščijo? Kaj pa vem ...


Preberite še


Najbolj brano