Z biciklom skoraj butnil v vlado, kot kak Božo

Če nas res opazuje višja inteligenca iz vesolja, bi bilo seveda zanimivo vedeti, kakšna je. Še bolj pa - ali se med opazovanjem, kaj vse počnemo na tem svetu, krohota ali joče?

Nesmislov je preprosto preveč, da bi jih bilo smiselno naštevati. Že samo v naši deželici. Za povrh današnji nesmisel že spodbija včerajšnjega, o jutrišnjem pa si niti ne upamo razmišljati. Tako nesmiseln bo, da si ga zdaj sploh še ne moremo predstavljati. Stroka bo seveda morda spet imela ločeno mnenje, ampak “ko ju šljivi”, kajneda?

Pametni pravijo, da je treba nad politiko vsekakor bdeti, a jo jemati v zmernih odmerkih. Se upirati neumnosti in obenem globoko dihati. Sicer se utegneš na lepem valjati po pločniku s policajem ali pa z Zlatkom repati v marici.

In če bo čez nekaj let še dovoljeno brati, bo potreboval opombe, kdor bo naletel na orumenel časopis in hotel razumeti, o čem so novinarji poročali, preden so jih izgnali iz države. Zagonetno zgoščeno poročilo utegne zveneti nekako takole: v mesecu vinotoku leta 2021 nam še zmeraj, dan za dnem, pridiga notranji minister, ki je že sredi lanskega leta nepreklicno odstopil, varuhi javnega reda in miru ob sredah in včasih tudi torkih v središču Ljubljane tuširajo živčno ljudstvo, svoje storitve po potrebi nudijo tudi na obvoznici, divje je, nekateri govorijo o vojni, ob čemer se spomnimo, kako je že dobri stari Churchill ob izbruhu druge svetovne svojemu narodu lahko obljubil le “kri, trdo delo, znoj in solze”, no, pri slednjem nam naša oblast pomaga še z radodarnim pršenjem solzivca, medtem nam južno mejo brani neustrašni general v gatah in bi v Kopru nekdo rad postavil stolp, ki bo tako penetriral v modro nebo, da bodo ob njem pozeleneli še Parižani s svojim Eifflom ...

Pametni pravijo, da je treba nad politiko vsekakor bdeti, a jo jemati v zmernih odmerkih. Se upirati neumnosti in obenem globoko dihati. Sicer se utegneš na lepem valjati po pločniku s policajem ali pa z Zlatkom repati v marici.

Da bi ostali močni in svobodni, se oprimimo tistega, kar res velja, svetujejo modri. Svetovno znan francoski etnolog in antropolog Marc Augé, ki biciklira proti svojemu devetdesetemu letu, predlaga - kolo. Hvalnico kolesu je napisal pred trinajstimi leti, Slovenci pa smo je v revolucionarno rdečem ovitku dobili zdaj, potem ko je kolo na petkovih protestih dobilo - si jo vzelo! - novo moč. Nekoč je bilo “nepogrešljivo sredstvo najskromnejših, pa tudi simbol sanj in pobega”, beremo v knjižici, v prevodu Sonje Dular izdani pri Maski. Kolo ti vliva zmagovit občutek, med potovanjem z njim temeljiteje spoznavaš tako tuje kakor domače kraje, ubereš lahko bližnjice, ki jih z avtom ali javnim prevozom ne moreš, starejšim in šibkejšim zadnje čase moč in samozavest vlivajo električna kolesa, pedaliranje pa vse osvobaja in poživlja: “Uporaba kolesa nam po eni strani vrača otroškega duha, hkrati pa nas znova usposablja za igro in povrne čut za resnično.”

Francoskega misleca veseli zlasti, da kolesarji, naj bodo takšni ali drugačni, med bicikliranjem nikoli (ajde, skoraj nikoli) ne uporabljajo prenosnega telefona. “Nudijo prizor, ki je antipod klasičnega prizora, navzočega dan za dnem na terasah kateregakoli bistroja: prizor, v katerem vidimo, kako dve osebi sedita za mizo in na veliko razpravljata z nevidnimi sogovorniki po svojih čislanih prenosnih telefonih,” ugotavlja. “Kolesarji so se odločili za neposreden stik in začasno odpoved medijem. Ko bi vsaj trajalo!, bi radi zakričali. Ko bi kolo postalo preprosto in učinkovito sredstvo, s katerim bi znova izbojevali odnose, izmenjavali besede in nasmehe!”

Ni nas malo, ki smo z biciklom živeli, še preden so naši šampioni z njim začeli osvajati svet in naši puntarji osvobajati domovino. Za marsikoga je bicikliranje življenjski slog, nuja in užitek. To je luksuz na dosegu roke, ne pa poležavanje na jahti s kakim lobistom, ki ga po najbolj norih naključjih srečuješ v vseh mogočih eksotičnih kotičkih sveta.

Mimogrede, z Janezom je res tako, kot pravi Božo - nenadoma se pojavi, ko ga najmanj pričakuješ. Iz prve roke: ondan bicikliram, krenem iz Nove Gorice, skozi Solkan, čez most na krasno kolesarsko pot, ki valovi po desnem bregu Soče, do Plavi, naprej do Kanala, levo gor gor gor proti Ligu, si grizem kolena, občudujem zeleno naravo, se spustim skozi Kambreško, švignem skozi Srednje, spet gor gor gor, pod Kolovrat, vmes pijem studenčnico, nakar se strmo spustim in skozi Volče zletim v Tolmin - kjer izvem, da sem ga za las zgrešil, Janeza z vladno delegacijo. Nič hudega. Ob vrnitvi k avtu v Novi Gorici opazim, da je gledališče tam čez strogo zastraženo. Aha, torej vemo, kje so zdaj. Ne morem noter. Nič hudega. Nekateri tam raje ploskamo tistim, ki si to zaslužijo - takim, ki teater ustvarjajo, ne pa ga zganjajo.

Kaj nas čaka? Poet, ki je srečo imel samo v imenu, nam skozi stoletje prigovarja: “Iz vseh teh kriz bo vstala nova sila, ki bo življenje preoblikovala in bo človeku zopet moč vrnila, in kar bo lažnega, bo v prah steptala.”  


Preberite še


Najbolj brano