Tisti virtualni seks ni več smešen

Stala sva v razkuženi in razredčeni vrsti pred blagajno, ko se nama je previdno približala trgovka in izza maske prosila, naj stopiva narazen. Oba takisto zamaskirana sva ji urno pojasnila, da sva poročena. Saj veste, v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v postelji in trgovini ... A je prijazno ponovila, naj vseeno stopiva narazen, taka so pravila.

Pravijo, da se človek privadi vsega, tudi nesmiselnim ukrepom se bomo sčasoma nehali čuditi. Bognedaj! Trmoglavo zoperstavljanje vsakršnim pravilom za vsako ceno, sploh na račun svojega in zlasti tujega zdravja, je nesmiselno in nesprejemljivo, a dokler povsem ne klonemo pred neumnostjo, je še upanje. Trdo leto, ki jemlje slovo, nas je preoblikovalo kot mehko glino. Vidim, ko gledam Jamesa Bonda in godrnjam: saj, saj, kroglam se spretno izmika, ampak preblizu drugim stoji in maske nima, maske! Ja, zdaj je tudi uradno: trga se nam. In to iz svojih domov prenašamo v živo, po spletu.

Gledam Jamesa Bonda in godrnjam: saj, saj, kroglam se spretno izmika, ampak preblizu drugim stoji in maske nima, maske! Ja, zdaj je tudi uradno: trga se nam.

Pred skoraj tridesetimi leti, ko se nam še sanjalo ni o medmrežnih labirintih in mobilni telefoniji, smo v videorekorder vtaknili kaseto in se zabavali ob komičnih futurističnih prizorih v akcijskem filmu Demolition Man (Uničevalec). Osvežimo spomin: Sylvester Stallone je policist, ki ga kazensko zamrznejo, kajpada krivično. Enako kazen faše negativec v podobi Wesleyja Snipesa, strašen nasilnež, ki pa mu leta 2032 med zaslišanjem za pogojni izpust uspe pobegniti. Huh, kdo lahko ujame starodobnega zlikovca? Itak, starodobni policaj! In tako odtalijo še Stallona, v katerega je že zatrapana Sandra Bullock, policistka prihodnosti, poznavalka njegovega opusa, vzhičena ljubiteljica dobrih starih policijskih prijemov. V čistunski družbi, kjer s pomočjo vseprisotnih avtomatov strogo kaznujejo vsako izgovorjeno kletvico, se okoreli policaj ne znajde. Vse mogoče ga preseneti, še posebej mlada kolegica, ki mu zvečer v svojem stanovanju ponudi - seks. Stallone dviguje obrvi, se v zadregi nerodno smehlja, nakar z velikim veseljem sprejme njeno povabilo. Mladenka poskoči, ga posede, tako njemu kakor sebi na glavo natakne čelado, se namesti nekaj metrov stran, zamiži in začne strastno uživati. Zmedeni Stallone stori enako in zaprtih oči uzre prizore virtualnega seksa. Skuša se sprostiti, a ne gre. Popeni, sname si čelado, punci pove, da bi to raje počel “po starem”. Ona se ob misli na tesen telesni stik v studu skremži.

Vse to se nam je leta 1993 zdelo strašno nenavadno in hecno. Zdaj leto 2032 ni več tako daleč in prizor virtualnega seksa ob izogibanju telesnega stika nam na pragu leta 2021 ni ne čuden ne smešen.

Kvečjemu grenak je nasmeh ob misli, da smo toliko let tuhtali in razpravljali, kako otroke obvarovati pred škodljivimi vplivi tehnologije, dokler nismo dočakali leta, ko deco po hitrem zajtrku posadimo pred računalnik, priklopimo na zasilni pouk in zvečer opozorimo, da je dneva konec, s tem pa tudi igric, videov, klepetov in drugih virtualnih radosti. Bolj kot kdaj prej bi nam moralo biti jasno, da nas spletno vsemirje na dosegu roke rešuje in obenem ugonablja, odmerek prvega in drugega pa je odvisen samo od nas.

Na modre poglavarje se ne moremo več zanesti. Jih ni. Tisti, ki naj bi nas vodili, se obnašajo, kakor da ne živijo na istem planetu in v isti dobi kot ljudstvo. Kakor da imamo že vsi najpametnejše telefone, kakor da vsi hlepimo po novih aplikacijah, kakor da vsi tvitamo - in kakor da smo se vsi pripravljeni odreči pameti in svobodi v zameno za nekaj drobtinic z bogato obložene mize. Ne, brez tehnologije ne moremo več živeti, slava ji za vse dobro, a vsega z njo ne moremo reševati. Zadnje čase nekam pogosto sanjam, da sem spet ujet v množici, da se gnetemo na koncertu, v teatru, prepolni restavraciji, kjerkoli že. In čudna reč - sanje sploh niso zoprne.  


Preberite še


Najbolj brano