Starec s fotografije je umrl, rešil ga ni noben filter
Radostni, žalostni, zaskrbljeni, revni, umazani, pražnje oblečeni, zgubani od smeha, skrbi, let ... Takšni in drugačni, kakršno je pač življenje, so ljudje na njegovih črno-belih fotografijah. Ob baletniku Milku Šparembleku bo jutri Prešernovo nagrado za življenjski opus prejel “fotograf domačega dvorišča” Stojan Kerbler, ki v objektiv najraje lovi tisto, “kar danes je, jutri pa več ne bo”. Svoje najznamenitejše fotografije je posnel v revnih Halozah in najbolj so se posrečile, kadar portretiranec ni vedel, da ga fotografira. Ali pa se je med pogovorom že tako sprostil, da je naposled odprl obraz, duši pustil pokukati skoz okna oči. Tako je postopal tudi stripar, animator in ilustrator Miki Muster, ki nam je pred leti v intervjuju pripovedoval, da riše tudi karikature po naročilu, s pomočjo fotografij, kar ni najpreprosteje: “Dati mi morajo fotografije, ki so bile posnete, ne da bi človek vedel, da ga fotografirajo. Mora se sprostiti, pokazati svoj pravi obraz.”
Tudi Stojan Kerbler jih je ulovil sredi življenja, ni jih fotografiral v studiu, niso se utegnili olepšati. Ena od portretirank, ki ji je poslal fotografije, mu je odpisala: “Hvala za slike. Taki smo.”
Stojan Kerbler jih je ulovil sredi življenja, ni jih fotografiral v studiu, niso se utegnili olepšati. Ena od portretirank, ki ji je poslal fotografije, mu je odpisala: “Hvala za slike. Taki smo.”
Včasih je težko biti “tak”. Pred leti je kolegica z drugega časopisa pripovedovala, kak cirkus je imela zaradi fotografije. Je za revijo napravila intervju z znano damo, fino meščansko gospo v jeseni življenja. Nad intervjuvanko je bil navdušen tudi mlad, obetaven in prizadeven fotograf, navrgel je celo, da je njen obraz sila slikovit, jako sugestiven. Lepo, hvala. Nekaj dni zatem je intervju izšel. Novinarka je revijo prelistala šele pozno. In se zdrznila - gospa je zrla z velikih črno-belih fotografij, osvetljena tako, da so bile še poudarjene vse gube in gubice, v tisku poglobljene v brazde, gromozanske kanjone. S cmokom v grlu je novinarka poklicala intervjuvanko. Gospa ji je povedala, da joče, že od jutra, vse odkar je kupila revijo. Novinarka je poklicala še fotografa. Prepričan je bil, da želi z njim deliti navdušenje nad “arty fotkami”, jako sugestivnimi. Zatoje bil tembolj zgrožen nad njeno zgroženostjo, prizadet v dno umetniške duše, ker ga babe spet ne zastopijo. V tej zgodbi so vsi jokali, vsak po svoje.
To je bilo v “starih časih”, danes bi se izteklo še veliko huje, razmere so se zaostrile, kakor so se gube zgladile. Na spletu se brez konca in kraja kopičijo podobe. Tu pa tam kdo še priobči posrečeno fotografijo, a so vse redkejši, ki skušajo ujeti res zanimiv prizor iz sveta okrog sebe - množijo pa se taki, ki pogosto “ovekovečijo” sebe, a še zdaleč ne veristično, kje pa, ko pa jim je na voljo kup filtrov, ki te v hipu pomladijo in polepšajo do skrajnosti, tako da te na “fotografiji” že skoraj ni več spoznati, saj ti je retuširanje z obličja spralo tudi vse poteze. Da bi bila mera polna, portretiranca (pogosteje portretiranko) virtualni “prijatelji” (pogosteje “prijateljice”) v komentarjih spodaj še zezajo (pa menda ja ne mislijo resno?!), češ: ah, tako mlada in lepa, lepa in mlada, zmeraj lepša in zmeraj mlajša ... Zadnjič se je pametna ženska fotografirala s svojim otrokom in posnetek nespametno postavila na ogled, a potem pametno zavrnila kompliment prve kategorije: joj, pa saj si kot sestrica! Ne, je umirjeno odgovorila, sem raje kar mama.
Starost preganjamo. Tako je Kerbler pred štiridesetimi leti naslovil fotografijo: Starost. Na njej vidimo starca, leži v kotu sobe, ki ji vlaga in plesen ne prizanašata. Leži na ozki postelji, nad njim visi uokvirjena fotografija ženske in moškega, najbrž staršev, steklo je počeno. Starec, pokrit do brade, gleda levo, opazuje nekaj ali nekoga zunaj našega obzorja, usta ima priprta, morda govori, glas je bržkone šibek kakor pogled. Danes, ko ga gledamo, je portretiranec že mrtev. Ta fotografija pa še kar živi in ohranja moč. Ker ne laže.