Posekali so smreko. Pička jim materina.

Opravičiti se in tudi marsikaj pojasniti bi sicer najprej moral kdo drugi, a naj bo, začnem jaz: opravičujem se za grdo besedo v naslovu. Ki pa je citatna, iz domače književnosti. Eno najslavnejših dreves je v nebesih pod Triglavom kajpada posadil Prešeren, čigar 220. rojstni dan praznujemo prav danes. Njegov hrast, ki “vihar na tla ga zimski trešne”, je krasna prispodoba za luzerja, s katero se v sodobni slovenski liriki lahko kosajo samo Zmelkoow s “strelovodom za vse pizdarije sveta”. Največ jeze pa je v pesem o drevesu zgostil Ivan Volarič Feo, ki so se mu to jesen, jubilejno desetletje po smrti, v Kobaridu poklonili z odkritjem kar dveh kipov in predstavitvijo izbranih pesmi. V knjižici ne manjka niti Samorastnik, ki ga lahko navedemo kar v celoti: “Na hribu je rasel osamljen hrast. Pa so ga posekali (pička jim materina).”

Evo, drevo je resda druge vrste, a prav dobri stari Feo je od nekod spet zarohnel ob novici, da je naša vlada v Vatikan poslala posebno darilce: 30-metrsko smreko iz kočevskih gozdov, ki bo med božičnimi prazniki krasila Trg sv. Petra. No ja, bomo še videli, kako ga bo krasila, med dirjanjem po Apeninskem polotoku je očitno izgubila kar nekaj vej in iglic, zaradi česar je - nič kriva - med ljudstvom že fasala okrasni pridevek “oskubljena”. Na poti od ideje do uresničitve je trčila ob stvarnost, s čimer imamo nasploh čedalje več težav.

Za nikogar okrašena mestna središča zbledijo ob podobi smreke, ki razpada na trgu v Vatikanu. V vse bolj zaostrenih zdravstvenih, gospodarskih in političnih razmerah so si v našem imenu privoščili drag hec.

Pa je že sama ideja vredna svojega denarja - 100.000 evrov, če smo natančnejši. Toliko nas namreč stane darilce, s katerim se ob 30. obletnici plebiscita zahvaljujemo Vatikanu, ki je med prvimi priznal našo samostojno državo. No, prav prvi resda ni bil, tako da se slovenske smreke upravičeno že veselijo na Hrvaškem, v Litvi, Gruziji, Latviji, Estoniji, Ukrajini, na Islandiji, v Nemčiji, na Švedskem in v Belorusiji. Medtem pa mi lahko pričakujemo, da nam bo Trump v zahvalo za prvo in tudi edino čestitko ob famozni fiktivni zmagi poslal vsaj eno gromozansko sekvojo - z lično pentljo.

Poudarjajo, da ima naša - no, zdaj že njihova - 30-metrska smreka sredi Vatikana simbolično višino. Ubožica je torej največjo napako naredila, ko si je drznila zrasti za toliko metrov, kolikor let šteje naša nesrečna država. Zato jo je bilo treba posekati, prekiniti rast, pretrgati življenje. Res, veliko in preveč grenke simbolike je v tej štoriji. Na tujem nam čudovito promocijo dela truplo, ki so ga med razpadanjem hitro za silo restavrirali, na novejših fotografijah je smreka vendarle malce bujnejša ... Kakorkoli že, v uteho nam je vsaj, da bodo to grozoto v živo mogli občudovati le redki. Samo predstavljamo si lahko, kako lepa - in živa! - je bila smreka v gozdu, kjer je rasla, kjer ji je - če želite - Bog odmeril njen košček zemlje. Tiho se je požvižgala na naše občudovanje. Pa so prilomastili, jo slovesno posekali in dodali kamenček v mozaik nesmislov prepolnega leta. Za nikogar okrašena mestna središča zbledijo ob podobi smreke, ki razpada na trgu tam doli, naj jo še tako ličijo. V vse bolj zaostrenih zdravstvenih, gospodarskih in političnih razmerah so si v našem imenu privoščili drag hec. Bi bilo treba preveriti, ali ni za volanom tovornjaka na poti v zlati Vatikan morebiti sedel Superhik iz Alana Forda, antijunak, zasukan Robin Hood, ki krade revnim in daje bogatim.

Ne mi, najhuje jo je skupilo drevo. Prešernov hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, ima srečo v primerjavi s smreko, ki naša jo vlada v Vatikan pospremi. Če ji bo odpadlo še nekaj vej, jo velja zadržati do 1. maja - dotlej bo iz nje nastal mlaj.

Pravijo, da gozdovi trpijo zaradi množičnih zločinov in da zaradi ene smreke še ne bo konca sveta. A kdor zamahne z roko, naj pomisli: na svetu je že skoraj osem milijard ljudi in zlahka bi shajali tudi brez tebe, takoj, tukaj in zdaj - kaj praviš, bi ti bilo to v redu?


Preberite še


Najbolj brano