Peter, zdaj bi ti rad odgovoril
Mačka ima baje devet življenj, nekateri pa jih devet živijo hkrati, sem pred petnajstimi leti zapisal v intervjuju s tabo, Peter Moss. Z Minerve II, “prve večje potniške ladje v koprskem pristanišču”, si prikorakal tudi ti, novinarski kolega iz Londona. Spremljal si 600 rojakov, ki so vzdihovali ob lepotah naše dežele. Oni so bili povečini rdečelični in sivolasi, v rokah so mečkali prospekte, v parih postavali ob stojnicah, ti si bil iz drugega filma: usnjen jopič, kavbojke, pohodni čevlji, suh, žilav, pobrit po glavi, izklesanih potez. Ko te je pozneje videla na fotografiji, je sodelavka rekla, da imaš “jebačko čeljust”. Ne vem, se ne spoznam.
Si bil pa vsekakor preveč zanimiv, da bi te kar tako spustil mimo. Pristal si na intervju, mi za uro, dve posodil svojo knjigo reportažnih zapisov Across the Borderline, navrgel, naj jo vsaj prelistam, preden se na Socerbu spet snideva. Sem jo.
V člankih si opeval blejsko in bohinjsko jezero, mirno Trento, zeleni Ankaran, kjer si se nastanil ob vnovičnem obisku, medtem ko si na portoroški plaži spoznal, da jo je najbolje ucvreti naprej, v Piran.
Medtem ko so drugi s koprskim županom in kapitanom ladje na čelu sedli za obloženo omizje v grajski sobani, sva se zleknila na travo, s strmega pobočja strmela proti Trstu in kramljala o vsem mogočem – torej o tvojem življenju. Potomec judovskih beguncev iz Estonije si bil že zarana upornik, na živce ti je šla vsakršna avtoriteta. Morda si se tudi zato odrekel družinski tradiciji prodajanja posestev in ubral povsem drugačno pot. Po klubih si se uveljavljal kot stand-up komedijant in se naposled uveljavil kot pisec reportaž, pustolovec z izjemnim čutom za detajl, tako so te opisali na podelitvi nagrad britanskega tiska. Tudi o Sloveniji, ki si jo obiskal večkrat, si poročal za The Jewish Chronicle, najstarejši judovski časopis na svetu, ki še zmeraj izhaja. Povedal si mi, da nisi veren, a čutiš judovstvo v sebi. Hitro sem spoznal, da si odprt na vse strani: prepotoval si že skoraj sto dežel, jih prehodil, pretekel, preplezal. Triglav je čudovit, a nevaren, zato si pristojne v svoji domovini opozoril, naj ga v ponudbi turističnih paketov prestavijo v zahtevnejšo kategorijo. Povedal si mi, da te Slovenija spominja na državo Belize v Srednji Ameriki: obe sta majhni, a zelo pestri. V člankih si opeval blejsko in bohinjsko jezero, mirno Trento, zeleni Ankaran, kjer si se nastanil ob vnovičnem obisku, medtem ko si na portoroški plaži spoznal, da jo je najbolje ucvreti naprej, v Piran, obmorski biser. Hrvaška obala je veliko bolj znana in obiskana od slovenske, si ugotavljal: “Ko odkrijem takšne kraje, kot je Slovenija, pa sem v dvomih: naj povem vsem, kako lepo je tu? Potem bodo prišli sem in vse pokvarili.”
Presenetilo me je, da je eden tvojih glavnih glasbenih junakov Goran Bregović. Spoznal si ga po devetdnevnem trekingu na severu Španije, ko si z gora sestopil v Bilbao in na stopnišču Guggenheimovega muzeja doživel koncert nenavadnega orkestra. In jokal, ti, ki nisi rad kazal čustev. Pa si zelo čustven, si povedal. In še marsikaj, ustvarjalen, angažiran ... S sinom kot scenarist sodeluješ pri kratkih filmih, si mi pripovedoval, s podporo kalifornijske dobrodelne ustanove pa se skupaj ravno odpravljata v Tanzanijo, kjer bosta afriške otroke učila igrati nogomet. Sicer pa si ravno sredi napornega ločitvenega postopka, si se grenko nasmehnil: “Ah, poročena sva že trideset let. Dolgo, zelo dolgo. Človeka doleti manj let zapora, če koga ubije.” Še sva govorila, še. Sonce je že utonilo v morju, ko sva se vrnila v grad.
Pol leta pozneje sva se srečala v tvojem Londonu, kamor sem prišel na niz Dylanovih koncertov. Na kavi sem te s poročilom o prejšnjem večeru tako navdušil, da si se mi še istega dne pridružil v dvorani. In mi zatem na večerji našteval, kam vse boš potoval v kratkem ... Potem sva si izmenjala še nekaj mailov. Na zadnjega ti nisem odgovoril. Prosil si me za prevod tistega intervjuja, ki sva ga napravila, češ da bi ga rad pokazal potomstvu. Nisem mogel – a moral bi ti odgovoriti. Ne razumem, zakaj nisem. Kakor ne razumem niti, zakaj te nagovarjam, če se pa zmeraj hudujem nad tovrstnimi zapisi v drugi osebi. Vem, da me ne slišiš. Vem, ker sem nedavno po spletu brskal za tvojimi sledmi, te skušal poiskati in poklepetati o svetu, ki se je nenadoma skrčil. Vem, zato je pošteno, da zaključim v tretji osebi.
Pred devetimi leti so mediji po svetu poročali, da je sončnega aprilskega dne, v času kosila, sredi Marakeša v Maroku odjeknila eksplozija. Teroristi so bombo podtaknili v priljubljen lokal Argana na osrednjem trgu Džema el Fna. Ubila je 17 ljudi in jih ranila več kot 20. Življenja so bili oropani povečini turisti iz Francije, Nizozemske in Kanade, med njimi tudi 59-letni Britanec. Peter Moss.