Nehajte že s tem “komolčkanjem”!

Na koncu se je hotela z ljudmi samo še rokovati. Tako je bilo: Joan Baez je med poslovilno turnejo Fare Thee Well predlani nastopila tudi pri naših sosedih, na travniku pred gradom v Vidmu. Po koncertu nas je nekaj še postavalo po prizorišču, obnavljali smo slišano, si ogledovali plošče, cedeje in majčke na stojnici, občudovali zvezde na poletnem nebu ... in zaslišali, da prihaja zvezda večera. Pevka in kitaristka, “kraljica folka” in večna upornica, ki bo kmalu praznovala osemdeseti rojstni dan in ki se na koncertih zahvali tudi svojim nogam, zdelanim po vseh marših za pravice odrinjenih in zatiranih, je tistega avgustovskega večera pred sabo imela še kratko pot: oder in garderobo je ločeval travnik, posejan z obiskovalci. Že med prejšnjimi obiski pri nas, v Kopru, Trstu, Ljubljani, se je izkazala kot izjemno priljudna. Niti pred videmskim gradom ni zdrvela mimo, obdana z varnostniki. A zbranim je z utrujenim nasmehom pojasnila, da jih je preveč, toliko avtogramov in selfijev ne zmore - se bo pa z vsakim prav rada rokovala. In res, stopala je od enega do drugega, podajala roko, izmenjala besedico, smehljaj, zahvalo, vtis, spomin ...

Človek, ki se spozna na ljudi, je ondan, ko je slišal to štorijo, postavil pravo vprašanje: kakšen je njen stisk roke? Ta navidez drobna gesta nam res pove veliko o človeku, pogosto je naš edini telesni stik z drugim in ima dolgo tradicijo, o čemer pričajo tako slike kakor kipi, tako svetovna kakor domača književnost. Prvotno je človek z odkrito dlanjo drugemu baje pokazal, da nima orožja, postopoma pa je rokovanje dobilo nove pomene. V Iliadi se Diomed in Glauk na bojnem polju že skoraj spopadeta, a poprej izmenjata spomine na prednike, se ovesta gostoljubja iz časov očetov, “skočita hkrati z vprege, sežeta v roke živó si in sprotno potrdita zvezo”. Martin Krpan pred bojem Brdavsu ponudi roko, saj “pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol”, zatem pa mu dlan “tako stisne, da precej kri izza nohtov udari”.

Raje nič kot “komolčkanje”? Da! Če se že ne smemo rokovati, naj bo dovolj pogled v oči, ki za zdaj še niso zakrite - pa bi bilo velikokrat bolje, da bi bile.

Ti, ki se spoznajo na ljudi, pravijo, da navzdol obrnjena dlan izraža prevlado, z navzgor obrnjeno že skoraj prosimo za miloščino. Prav je, da moč stiska prilagodimo sočloveku, mu niti ne zmečkamo dlani niti ne izročimo “crknjene ribe” (Hitlerjev stisk je bil vlažen, mrzel, mlahav). Z najosnovnejšim bontonom seznanjeni vedo, da morajo ob rokovanju sneti rokavice in med pogovorom sončna očala - ali pa sogovorniku vsaj pojasniti, zakaj si tega ne morejo privoščiti.

Rokovanje je lahko tudi usodno: pred petimi leti je Libanonec, musliman, ki v Nemčiji dela kot zdravnik, že skoraj dobil državljanstvo, preizkus naturalizacije je opravil z odliko, zatem pa je odklonil rokovanje z žensko, ki mu je izročala potrdilo - in je ostal brez državljanstva. Usoda ima rada ironijo: odločitev je sodišče potrdilo prav zdaj, ko je rokovanje odsvetovano.

Ni treba, da si verski skrajnež ali Trump, včasih se rokovanje ponesreči tudi drugim, izjalovi se v nekakšno polrokovanje: dlan ne sede v dlan, stisne samo prste. Sočloveku ne tresimo roke, pravijo strokovnjaki, prav tako dlani nikar ne primimo z obema rokama, to radi počno politiki, da bi pred fotoaparati in kamerami širnemu svetu pokazali svoje strašno sočutje.

In prav oni, politiki, so med zdajšnjo pandemijo razširili bedasto “komolčkanje”, ki ni nikakršen nadomestek rokovanja, ampak samo žali zdravo pamet. Raje nič kot to? Da! Če se že ne smemo rokovati, naj bo dovolj pogled v oči, ki za zdaj še niso zakrite - pa bi bilo velikokrat bolje, da bi bile. Zanimiva zasilna rešitev je pozdrav “namasté”, pri katerem skleneš dlani pred srcem in se rahlo prikloniš - in si videti bodisi vzhodnjaško poduhovljen bodisi duhovit, morda celo oboje, vsekakor pa se odrežeš bolje kakor komolčkarji. Baje prav politiki morajo znati uporabljati komolce, da kam prilezejo. In bolj jim stvari polzijo iz rok, širše se smehljajo pod maskami in vztrajneje se komolčkajo. Prav nobene potrebe ni, da bi jim sledili.

Aja, še to: Joan Baez ima toplo dlan in njen stisk je čvrst.  


Preberite še


Najbolj brano