Grozno, asteroid bo padel na moje oljke?!

Vemo, nekateri že dolgo, vse od prejšnjega tisočletja, vemo, kako bo videti ta mizerija, potem ko bo tu svoje opravil človek, obsojen na smrt: svet se bo še naprej vrtel, pač ne bo tako moder kot prej, ker ga bo prekril črn plevel ...

Malo sicer dvomim, da bodo Zmelkoow danes na Prazniku terana in pršuta v Dutovljah igrali tudi Konec, drugi komad na plati Čiko Pajo in Pako, ki jo mnogi že vse od leta 1996 znamo na pamet. Ostra muzika bi vsekakor dobro zažgala, bi pa marsikdo utegnil narobe razumeti besedilo Konca, tembolj na Krasu, kjer to poletje žal ne manjka ne ognja ne dima: “Sežgimo cel svet! Če že moram umret, če že moram umret, naj zgori še vse ostalo!”

Kako je mogoče, da na milijone ljudi umira od bolezni, za katere je človek že našel zdravila. Zakaj si grozimo z jedrskim orožjem, ki bi pokončalo vse, zakaj dopuščamo izumiranje drugih bitij, zakaj uničujemo biosfero, čeprav vemo, da je naš edini dom ...

Ljudje smo nagnjeni k naglici, pogosto smo površni, hitro nam je vsega dovolj, preprostega potrošnika po nekaj dneh dolgočasita že vojna v Ukrajini in požar na Krasu, kaj šele da bi se bil voljan ubadati s popevko na radiu. Tako je bilo in bo, pri nas in po svetu. Še danes imajo mnogi, premnogi uspešnico Born in the U.S.A. zgolj za vzhičeno domoljubno ameriško pesem, butasto nacionalistično vižo. Obesijo se samo na himnično melodijo in eksploziven refren, preslišijo pa turobne kitice, v katerih Bruce Springsteen glas posodi ameriškemu fantu, ki so mu ameriški sen uničili tako v Vietnamu kakor doma. Na družbenem dnu mu ostaja samo še grenko spoznanje, da se je rodil v ZDA.

Ko so pametni možje odločali, ali naj popevko Walk on the Wild Side spustijo v radijski eter, so se pustili zazibati mehki melodiji, morda so si v ritmu celo popevali doo do doo, doo do doo, doo do doo ... in prikimali, ja, ja, to je lepo, naj gre med poslušalce. K sreči so preslišali, da pevec v usnju opisuje - kajpada prikupno, naklonjeno, vsekakor harmonično - transspolno tovarišijo, prostitucijo, oralni seks ...

Mimogrede, pred leti sem spoznal prijeten mlad parček, nekaj mesecev prej sta ravno postala očka in mamico. Ko sta povedala, da sta punčko poimenovala Lola, so se mi v glavi že vrteli The Kinks, zarezgetal sem: “Lola, L-O-L-A, Lola, la-la-la-la, Lola ...” Ja, ja, sta živahno kimala, prav po tej pesmi sva jo poimenovala, obema je zelo všeč! Previdno sem ju potipal, ali vesta, o čem Ray Davies sploh poje. Pač, sta skomignila, o neki punci, o Loli, s katero je plesal in se vanjo zaljubil. Že, že, sem še previdneje stopal naprej, ampak potem, v naslednjih kiticah, se izkaže, da je tale njegova nenavadno krepka dama globokega glasu pravzaprav moški, preoblečen v žensko ... Očka in mamica sta se spogledala, prebledela, se zastrmela v nič krivo dete. Zadrego sem pretrgal šele z nasvetom, naj odslej naokoli govorita, da sta se za Lolo odločila, ker je pač lepo ime - pa s kokakolo se rima, ravno tako kakor v neki odlični angleški popevki!

Niso pomembni le refreni, poslušati je treba tudi kitice. Potem na radiu ali koncertu Zmelkoow slišiš, da Goga v Koncu ne izpoveduje samo piromanske nakane, ampak kot priznani poet sporoča tudi nekaj tehtnega o našem svetu, obsojenem na uničenje: “Pomisli, kakšna škoda: nič več velikih ljudskih pridobitev, v kali zatrte blazno dobre ideje, nič več hitrih avtov, bleščečih oblekic, dišečih parfumov, takšnih, da se je psom iz nosa ulila kri, če so hot'li povohat, kaj tako lepo diši. Nič več nagradnih iger v praških in najlepše manekenke, ki se, tudi ko bruha, smeji. Sežgimo cel svet ...”

Našo z nesmisli in neumnostmi prepredeno družbo je nemogoče doumeti, soglaša tudi človeku podoben robot, ki ga je Ian McEwan postavil v središče romana Stroji kot jaz. Angleški pisatelj si je predstavljal, kako bi med nami delovali, razmišljali, celo čustvovali humanoidni roboti. V romanu, ki smo ga nedavno dobili v slovenskem prevodu, zmorejo bliskovito hitro računati, povezovati vse mogoče podatke, sklepati, predvidevati. Občudujejo dosežke človeštva, obožujejo vrhove umetnosti, ne znajdejo pa se “v viharju protislovij, s katerimi mi živimo od nekdaj in smo jih že naveličani”. S svojo popolno inteligenco si nikakor ne znajo pojasniti, kako je mogoče, da na milijone ljudi umira od bolezni, za katere je človek že našel zdravila. Zakaj si grozimo z jedrskim orožjem, ki bi pokončalo vse, zakaj dopuščamo izumiranje drugih bitij, zakaj uničujemo biosfero, čeprav vemo, da je naš edini dom ... V neskončni žalosti vse več humanoidnih robotov edini izhod najde v - samomoru.

Včasih smo govorili, da se počasi ubija tudi človeštvo. Danes tisti “počasi” lahko opustimo. Ob vsem napredku, ki ga imamo na dosegu roke, se tu in zdaj ubadamo z osnovnimi naravnimi elementi: vode je premalo, ognja preveč, zrak in zemlja sta onesnažena, slednja je za povrh nepravično razdeljena ... Mi pa se še kar obnašamo kot tisti stari Istrijan, ki ga lepega dne uradna delegacija pride obvestit, da se naglo bliža konec sveta in da bo asteroid treščil prav v njegov oljčnik. Strašna vest ga seveda šokira: “Grozno! In glih na moje oljke?! Ma kaj ne more past na sosedove?!”


Preberite še


Najbolj brano