Bodo naši zlati otroci jutri sploh še znali hoditi?!

Prmejduš, tam gori sem nekaj mučno dolgih, predolgih trenutkov že pričakoval, da se bo kar vrgel v ono prekleto meglo, besno raztrgal belo kopreno, zgrmel v globino, se raztreščil v breznu in končal kalvarijo, eno tistih, ki se začne z veselim nasmehom in konča z ... no ja, drugače. Tudi zdaj, toliko let pozneje, še zmeraj pomislim nanj, kadar slišim, prav v takem zgodnjem poletju, tisti “juhej, juhej, začela se je planinska sezona”. Že, že, ampak pazite, da se ne bo nadaljevala s čisto rahlo predrugačenim, vendar lahko tudi usodnim vzklikom: ajej, ajej ...

Ne, ne bo v redu. Začeli smo na vrhu zgodbe, tudi čisto dobesedno, na 2864 metrih nad morjem. Gremo raje počasi, začnimo ob vznožju.

In sva šla. Vse počasneje. Dokler se ni kamerad tik pod vrhom ustavil. Sedel. Otrpnil. Oznanil, da se ne premakne niti za ped. Ti ne verjamem več, mi je zabrusil, že pol ure govoriš, da sva tik pod vrhom.

Korak sledi koraku, misel prikliče misel, na lepem srečaš za vogalom še spomin, vsi skupaj zakorakate novim izkušnjam naproti. Kakor smo zadnjič in takisto nekaj dni prej ... Ja, niz srečnih naključij me zadnje čase nekam pogosto postavlja med rosno mlade pohodnike, ki naj bi jim izbrani med nami, izkušenejši in modrejši, no ja, zagotavljali varnost, pojasnili to in ono, odstirali bogastvo narave in družbe - skratka, utirali pot proti sendviču s sokcem in boljšemu svetu.

Samo zagrenjen starec bi rekel, da je ondan sonce spet sijalo - ker pač ni imelo druge izbire - na nič novega. Morda res, a pri nas spodaj se je marsikaj zdelo novo. Za večino je bila baje nova tudi potka, po kateri smo hodili, tu in tam prestopili potoček, preskočili bivšega ptiča, prepovršno preleteli napise na informativni tabli, se ustavili ob reki in kako rekli. Ko je nekdo skušal ugotoviti, ali je od tam v daljavi videti Triglav, sem - ker je bilo treba mladini tudi kaj o domovini povedati - glasno zastavil kviz: “No, ali kdo ve, koliko vrhov ima Triglav?” Jaaaa, itak, so zažvrgoleli drug čez drugega, ima tri vrhove, kdo pa tega ne ve!!! Celo nekaj odraslih se je posmehnilo, ej, ta ti je pa kot tista, katera reka teče pod Dravskim mostom. Eh, sem odkimal, ne bo držalo. Triglav ima dva vrhova, ob ta slavnem je le še Mali Triglav. A res, so se čudili, ja zakaj pa se potem kliče Triglav?! Poimenovali so ga po slovanskem bogu, sem pojasnil - in se prvič na tistem pohodu počutil vsaj malo koristnega.

In ob Triglavu sem spet pomislil nanj, ki se je v spomin vrnil že nekaj dni prej, med pohodom, kjer je rosno mlada skupina imela samo eno pritožbo - prehitro hodimo, ne moremo tako ... Enako je pravil on, moj stari kamerad, ki me je že davno tega pobaral, ali sem ga voljan spremljati na našo najvišjo goro, mu biti izkušeni vodnik. Seveda, a še prej sem ga opozoril, da mora biti na tak preizkus pripravljen, Triglav ni hec. Ne brini, me je lopnil, znam hoditi. Ne, sem odkimal, mislim resno ... Ma hodim tudi po več ur, nobenih problemov nikoli, pa saj sva v najboljših letih, ajde, greva!

In sva šla. Od Aljaževega doma v Vratih mimo velikanskega plezalnega klina, spomenika padlim partizanom gornikom, skozi gozdič, prestopila sva hudournik ... Nakar je kamerad že oznanil, da je čas za počitek. Kako, pa saj še nisva niti prav začela, prvi pravi vzpon je šele pred nama! Eh, je zagodrnjal, nekaj ni v redu z gojzarji. Pa piti mora. In malo prigrizniti. Da bi se raje obrnila, saj nama s tem postankom slabo kaže - ne, o tem ni hotel niti slišati. Medtem je mimo prikorakal sivolasi gospod, beseda je dala besedo, najin novi znanec, univerzitetni profesor iz Ljubljane, je predlagal, da pot nadaljujemo skupaj. In smo jo. Moj kamerad je stisnil zobe, hodil in plezal tiho, le tu in tam kaj pripomnil, preklel te gore - ima pa že raje senčne gozdne poti, tam hodi brez težav. Ampak pred priletnim profesorjem ni hotel biti mlada šleva. Nekako smo pririnili do Kredarice. Profesor je rekel, da se bo gor povzpel po prespani noči. Ko sem pripomnil, da je zdaj, popoldne, gneča tam znosnejša, kot bo jutri zjutraj, je moj kamerad udaril po mizi: midva greva zdaj, ajde!

In sva šla. Vse počasneje. Dokler se ni kamerad tik pod vrhom ustavil. Sedel. Otrpnil. Oznanil, da se ne premakne niti za ped. Ti ne verjamem več, mi je zabrusil, že pol ure govoriš, da sva tik pod vrhom. Ampak zdaj sva res, sem prisegel, zaradi goste megle ga ne vidiš, ampak Aljažev stolp je tam, v tisti belini. Nič ni pomagalo. Prepričala ga je šele skupina, ki se sestopala: pa se ja ne bosta zdaj obrnila, niti sto metrov nimata do stolpa!

In sva prišla. Kamerad je lopnil stolp, se fotografiral ob njem, malo zatem pa se zgrudil na skupna ležišča v koči in že med padanjem smrčal. Kadar danes potegne črto - ej, bil sem na Triglavu, dragi moji!

Naj se nanj - pa ne s kletvicami, ampak z nasmehom od vznožja do vrha - povzpne tudi naša mladina. Zadnjič so le redki hodili lahkega koraka, kar nekaj mulčkov pa je precej sopihalo, že na klancu med to in sosednjo vasjo jih je bilo treba polivati z vodo, da nam ne bi omedleli. Baje so bili na splošno že pred leti švohni, še dodatno pa jih je spodnesla koronadoba s čemenjem v zavetju kavča, televizije, telefona. Bodo naši zlati otroci jutri sploh še znali hoditi?!

Bodo! Feo je pravil, da upanje umre predzadnje. In moj kamerad bi udaril po mizi: ajde, gremo takoj zdaj! Vseeno pa ne prehitevati. Najprej se utrdite, šele potem se pojdite prepričat, da sta tam gori samo dva vrhova.  


Preberite še


Najbolj brano