A tudi vi čemite za zapahnjenimi vrati in trepetate?
Ne, niso se skrivali v svojih brlogih in ob televizorju, radiu, računalniku ali telefonu čakali, da tudi Slovenci končno dobimo prvega okuženega in ujamemo korak s koronasvetom. (Že skoraj vsi so nas prehiteli, itak tudi Hrvatje, ki imajo, to vemo, v tujini boljše zveze kot mi.) Ne, predsinočnjim na večeru s Tadejem Golobom v Svetem Antonu obiskovalcev ni bilo malo, bi se jih pa v bolj zdravih družbenih razmerah v Hišo kulture na srečanje s trenutno najpopularnejšim slovenskim pisateljem gotovo zgrnilo še precej več.
Mnogi so tega dne raje divje vijugali po nakupovalnih svetiščih, polnili vozičke in skrbeli, da bodo konec sveta dočakali vsaj polnih želodcev, če že praznih glav. Zgrinjali so se tja, četudi so jim po televiziji lepo povedali, da ni nobenega razloga za preplah, sploh pa se najlaže okužiš s prijemanjem kljuk in ročajev nakupovalnih vozičkov (!), medtem ko niso niti omenili potencialno nevarnega obiska literarnega večera.
Evo, tako gre to: pripravljali smo se na koronavirus, fasali smo Janšo. A brez skrbi, velika večina bo preživela oba.
Škoda, zamudili so srečanje s človekom, ki živi. Namreč, naj beremo ali ne, naj nas knjige in šport zanimajo ali ne, naj nam je mrmrajoči Seba seksi ali zoprn, naj po Golobovih kriminalkah Jezero, Leninov park in Dolina rož, njegovih drugih romanih in biografijah znanih slovenskih osebnosti segamo ali ne, vse to tule sploh ni pomembno - si pa ob srečanju z njim moramo priznati: tale res živi! Je novinar, pisatelj in alpinist, naredil je veliko intervjujev, s tremi kriminalkami na lestvici najbolj prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige zavzema drugo, tretje in četrto mesto, kar prej ni uspelo še nikomur. Da bi bili opisi v romanu Ali boma ye! prepričljivejši, je nekaj časa treniral tudi boks, zlasti pa rad pleza. Že konec prejšnjega tisočletja se je povzpel na Daulagiri in na še višji, najvišji Everest. Norec? Ne, ni nespameten alpinist, nasprotno, vse naredi, da preživi, nevarnosti se še kako zaveda. “Ravno zaradi tega sem že nekajkrat mislil odnehati,” je povedal v Svetem Antonu. “Ampak sem si rekel: potem me bo pa avtobus zbil, ko bom šel čez cesto. Ali pa bom končal med sekanjem drv, kot je Davo Karničar. Včasih si moraš reči: če mi je usojeno, mi je usojeno.” Kadar v roke dobi svojo natisnjeno knjigo, ga obide podoben občutek kakor po plezanju ob vrnitvi k avtu. “Mnogi si čestitajo na vrhu, jaz pa zmeraj pravim, da si bomo v dolini, ko se vrnemo. Dotlej bodimo zbrani.”
Umrlo je že štirinajst njegovih tovarišev, skoraj vsi, kar ducat, med plezanjem: “Nad pisalno mizo imam dve fotografiji, prva je z vrha Daulagirija, druga z vrha Everesta. Na prvi je ob meni Janko Meglič, fotografiral naju je Dušan Polenik. Od teh treh sem edini še živ. Z veseljem sem gledal drugo fotografijo, na kateri sva Grega Lačen, fotografiral naju je Matej Flis. Pravil sem si, da smo še živi vsaj vsi trije z Everesta, no, pa se je letos smrtno ponesrečil tudi Grega, med sestopanjem na Jezerskem.” Ta smer je bila za enega naših najboljših alpinistov mala malica - bi morala biti mala malica.
“Dolgo sem se držal pravila, da mora biti vsak vzpon težji od prejšnjega, sicer plezanje nima smisla. Ampak to seveda nikamor ne pelje. In ni peljalo. Zdaj plezam drugače, pazim, da imam več rezerve,” pravi Golob. “Nekateri trdijo, da so alpinisti prikriti samomorilci, a to je bedarija. Ne poznam ljudi, ki raje živijo.”
Da radi živijo, in to raje kakor drugi, so prepričani tudi tisti, ki so napolnili shrambe in domače lekarne, svoje domove pa spremenili v bunkerje, iz katerih se bojijo pomoliti nos. Saj ni treba zlesti na Everest ali napisati uspešnice, da bi polno zaživeli, a čemenju za zapahnjenimi vrati in trepetu ob vsakem kašlju res težko rečemo življenje. Evo, tako gre to: pripravljali smo se na koronavirus, fasali smo Janšo. A brez skrbi, velika večina bo preživela oba.