RTV

“Spet je klical Stane. Da preveč poročamo o petkovih protestih, pravi. V Drugi jutranji kroniki se mu zdi šest minut poročila s protestov odločno preveč. Razložim mu, da je bil prispevek dolg natanko minuto in 58 sekund. Oh, meni se je zdelo več, reče Stane. Razumem, rečem, to so preverljivi podatki in nimam nobenega razloga, da bi se sprenevedal, dodam. Vem, vem, reče Stane, saj z vami se vedno normalno pogovorim. /.../ Nato se petnajst minut pogovarjava o politiki, o družbenih razmerah, o revščini, ki se plazi med nami. Pogovarjava se o beguncih, o zgodovini, o mladih intelektualcih, ki zapuščajo državo. Preveč smo skregani med sabo, večkrat ponovi.” Miha Žorž, Radio Slovenija na FB.

Sedel sem na stopnicah domače hiše in s srcem v grlu živo za radijska poročila prebral zadnjo vest o izidih prvih lokalnih volitev 1994 za občino Brda. Spomnim se razbijanja srca v grlu. Skrbi, da bom prebral tekoče, da se ne bom motil, da so podatki točni. Vse je šlo gladko. Samo župana sem namesto na županski stolček posadil na župnijskega. Še dolga leta smo se smejali moji začetniški napaki. Ko se je zgodila, mi ni bilo do smeha. A sem prestal radijski krst. Sedem, osem let sem sodeloval z novogoriškim studiem Radia Koper. Bila nas je peščica mladih, ki smo redno zahajali v studio na Rejčevo. Dali so nam priložnost. Veliko priložnosti. In še več novinarskega znanja. Kar je najbolj ostalo, je pomen odgovornosti do poslušalk in poslušalcev, ki so nam ga vcepili. In bližine. Ja. Radio je blizu ljudem.

“Veste, malce pa se vseeno lahko sliši, da ste s Primorske,” mi je nekoč prišepnila Nataša Dolenc. Radio je blizu ljudem.

Enkrat mesečno smo se zapeljali v Koper. Nočni program je potekal od tam. Od polnoči do petih. Takrat smo bili z delavkami in delavci nočnih izmen, z varnostniki in vratarkami, zaposlenimi na bencinskih servisih, dežurnimi zdravniškimi ekipami, nočnimi medicinskimi sestrami, s spolnimi delavkami, z nespečnimi, s starimi, s študentkami, ki so globoko v noč študirale za izpite. S šoferji, ki so nas lovili na srednjem valu in nas klicali z vseh koncev Evrope. Imel sem jih v mislih vsakič, ko se je v studiu prižgala rdeča luč. Radio je blizu ljudem.

V uredništvu jutranjega in nočnega programa v Ljubljani sem, kljub bogatim izkušnjam iz regionalnega centra, začel čisto na začetku. Z anketami na ulici, med ljudmi. Ni mi bilo po godu, potem sem razumel, da jih je urednica jemala resno, kot najkompleksnejše novinarske zvrsti. Poslušala jih je. In mi povedala, kaj je dobro in kaj bi bilo lahko boljše. Želela je glas ljudi. Vse delo jutranjega in nočnega programa se je vrtelo okrog servisa za poslušalke in poslušalce. Radio je blizu ljudem.

Mojega glasu ni smelo biti v etru. Skrbno smo ga izrezovali, dokler nisem opravil zadnje avdicije v Centru za kulturo govora. Vstopno avdicijo sem komaj izdelal. Sledila so teoretična predavanja in praktične vaje. Ajda Kalan je brusila mojo izgovorjavo, intonacijo, poudarke, tehnični, obrtniški vidik radijskega govora. Nataša Dolenc interpetativno stran branega govora. Melodijo, harmonijo jezika. Ajde sem se bal kot hudič križa. Bila je stroga, nepopustljiva. Korektna in spoštljiva. Nataša je bila mehkejša. A nič manj nepopustljiva. Njuno znanje, strokovnost in ljubezen do jezika so me čisto prevzeli. “Veste, malce pa se vseeno lahko sliši, da ste s Primorske,” mi je nekoč prišepnila Nataša. Radio je blizu ljudem.

Petnajst let sem v različnih uredništvih sodeloval z Radiem Slovenija. In kamorkoli sem prišel, povsod sem naletel na iste vrednote: skrb, da bi bili poslušalke in poslušalci deležni najbolj kakovostnih vsebin. Ta odnos seže od novinarskih tekstov, prek jezika, montaže, prenosa, različnih zvrsti glasbe, kulture, do skrbi za raznolikost, manjšine in človekove pravice. Od verskih do seksualnih. Trije programi v matični hiši, dva regionalna programa, program za italijansko manjšino, za madžarsko manjšino in mednarodni program. Radio je blizu ljudem. Hvala, Stane in Miha. Res smo preveč skregani med sabo.


Preberite še


Najbolj brano