Za metuljčke gre

Stereotipi so klasičen primer vztrajnosti in brezčasnosti. Niso ne točni in ne napačni, so bolj ali manj prepričljivi in so nekakšna stalnica, čeprav najbrž niso nespremenljivi.

Seveda ne gre za tipe, ki bi se oglašali v stereo tehniki. Če bi bilo tako, bi imeli poleg stereotipov tudi monotipe, pa jih najbrž nimamo. Se pa seveda najdejo kakšni tipi, ki so “mone”, a jim ne gre zameriti, saj, kakor bi rekel Mlakar, “člouk 'mona' ne rata, se tak že rodi”. No, kakorkoli, o “monah” morda kdaj drugič. Vse kaže, da priložnosti za to ne bo zmanjkalo. Če drugega ne, bodo najbrž še enkrat izvolili Trumpovega Donalda.

In tu je kavelj. Žuželke ne volijo, jadranski bračič tudi ne in prav tako ne rakovice, prilepi, morske vetrnice, alge in morske trave, ki jih ravnokar zasipavajo med Badaševico in Žusterno. Popolnoma zakonito. Najbrž res. Zakonodaja je hote ali nehote spisana tako, da uzurpacijo prostora dovoljuje ali celo spodbuja.

Skratka, tokrat gre za metuljčke. In za stereotipe. Najbrž je/ga ni med bralkami in bralci, ki ob omembi poklica biologinja oziroma biolog ne bi pomislil na njo ali njega, ki z mrežico na palici teka po travniku sem ter tja, maha levo in desno in lovi metuljčke. Značilen stereotip, ki pa vsej pregovorni stalnosti navkljub najverjetneje nima zagotovljene prihodnosti. Najprej zato, ker v dobi digitalizacije in virtualnih svetov ljudje počasi pozabljamo, kaj je to travnik. Drugič pa predvsem zato, ker zmanjkuje metuljčkov. In ne le metuljčkov, žuželk nasploh. Donald bo sicer trdil, da jih gotovo na skrivaj lovijo Kitajci, Branko pa najbrž poreče, da jih je vedno manj zato, ker se ozračje na nuklearni strani Alp ohlaja in so se zato metuljčki skupaj s črnim panterjem in škorci podali v južne kraje.

A ne glede na razglabljanja mislecev kova Donald in Branko ostaja dejstvo, da je žuželk bistveno manj. V nedavnem članku v slovenski različici revije Reader's Digest smo lahko prebrali, da so znanstveniki v Združenih državah Amerike ob spremljanju populacije metuljev monarhov ugotovili, da naj bi se v zadnjih dvajsetih letih skrčila za kar devetdeset odstotkov. Podobno naj bi se v enakem obdobju znižalo tudi število čmrljev. In navedena primera še zdaleč nista edina.

Entomologi, prototipi zgoraj opisanega stereotipa, so ta vedno bolj razširjeni občutek, da je žuželk vse manj, poimenovali zelo nazorno in vsakomur razumljivo, morda tudi Donaldu. Poimenovali so ga “pojav vetrobranskega stekla”. Lahko bi bil tudi pojav prednje maske. Tisti, ki smo bolj v letih, smo zanesljivi pričevalci dejstva, da je bila svojčas zgolj nekoliko daljša vožnja z avtomobilom dovolj, da je bilo vetrobransko steklo v celoti prekrito z raztreščenimi telesci vseh vrst in oblik. Danes ni več tako. Malo pomislite na vetrobranska stekla vaših avtomobilov in ugotovili boste, da je raztreščenih žuželk komaj za vzorec.

In žuželke niso kar tako. So eden ključnih členov v prehranskih verigah, oprašujejo in razkrajajo, so plenilci in plen. Vsi smo sicer zaskrbljeni zaradi čebel, a te še zdaleč niso edine pomembne. Svetovnemu dnevu čebel navkljub. Kaj pa vsi tisti milijoni vrst, ki nimajo svetovnega dneva? Jadranski bračič, na primer. Rjava alga iz nekdanjih učbenikov biologije za šesti razred osnovne šole je, meni nič, tebi nič, izginila iz Tržaškega zaliva. Jo kdo pogreša? Gotovo. Tudi bračič je eden ključnih členov v prehranskih spletih. Na združbo z bračičem je nedvomno vezanih na desetine in stotine drugih vrst, veliko najbrž tudi takih, ki jim brez bračiča živeti ni. Nekatere najbrž poznamo, večine pa gotovo ne. Tako gre to v naravi. Vse je povezano in vse soodvisno. Samo “človek, ki misli,” misli, da je lahko izven vsega, da je sodelovanje balast in da lahko skrbi le za lastno zadnjo plat, udobno nameščeno v tem ali onem avtomobilu, vrednem sto in več minimalnih plač, z ogromnim vetrobranskim steklom, a kljub temu brez raztreščenega mrčesa.

Največ dokazov o tem, da se žuželkam slabo godi, menda prihaja iz Evrope, beremo v omenjenem članku. Ne nujno zato, ker se jim na stari celini godi najslabše, pač pa zato, ker je tu največ podatkov, tudi takih izpred več desetletij. Še vedno pa jih je premalo, da bi natančneje vedeli, kolikšna je težava. A težava je tu in zdaj in še večja bo najbrž jutri. Manj kot jih bo letelo, večja bo težava.

Sicer pa ima z letenjem zadnje čase težave tudi “naš” letalski prevoznik. Naš v navednicah zato, ker smo ga seveda prodali. In to niti ne potencialnemu strateškemu partnerju, pač pa nemškemu investicijskemu skladu 4K Invest, ki je v lasti nekega holdinga, ta pa “pitaj boga” čigav, bi rekli naši jugovzhodni sosedje. Sam se na ekonomijo razumem toliko kot zajec na boben, a toliko pa le vem, da je osnovna dejavnost investicijskih skladov kupovanje in prodajanje ter seveda zasledovanje čim višjih dobičkov. Kaj se ob tem dogaja s podjetji, ki so predmet trgovanja, jih seveda malo briga.

Da privatno lastništvo ni nujno edino zveličavno, so pokazali že bratje Lehman leta 2008, potovalna agencija Thomas Cook, ki najbrž tudi ni državna, je pa ravno te dni razglasila stečaj in pustila po najrazličnejših destinacijah širom po svetu na tleh dobrega pol milijona potnikov. Ti seveda upajo na pomoč države in najbrž jo bodo tudi dobili, ne nazadnje gre za volilke in volilce. In tu je kavelj. Žuželke ne volijo, jadranski bračič tudi ne in prav tako ne rakovice, prilepi, morske vetrnice, alge in morske trave, ki jih ravnokar zasipavajo med Badaševico in Žusterno. Popolnoma zakonito. Najbrž res. Zakonodaja je hote ali nehote spisana tako, da uzurpacijo prostora dovoljuje ali celo spodbuja. Ali je napisana tako zato, ker pisci ne morejo predvideti vsega, kar se bo dogajalo, ali zato, da služi privatnemu interesu in kapitalu, pravzaprav niti ni pomembno.

To, kar je pomembno, je, da tam ne bo več morja, pač pa lična plaža in veliko parkirišče ob morju, ki se bosta dičila na straneh občinskega glasila in dokazovala, da oblast dela za ljudi in avtomobile z velikimi vetrobranskimi stekli. Kaj pa za metulje, bračiče, rakovice in morske trave?


Najbolj brano