Vesoljska preproga

Ne, nikakor ne gre za tehnološko izpopolnjeno letečo preprogo, tisto, na kateri je Aladin visoko nad peščenimi sipinami dvoril princesi Jasmini.

Tudi ne gre za preprogo (ali če želite predpražnik), na kateri bi si astronavti pred vstopom v vesoljsko plovilo očedili svoje lunarne škornje, ki so v svoji zemeljski obliki zasloveli kot munbuts snežke. In tudi ne gre za okrasne preproge avtomobila Tesla, ki ga je Elon Musk, drugi najbolj “furbast” Zemljan, kdo ve zakaj poslal v vesolje. Morda zgolj zato, ker si to lahko privošči, in skoraj gotovo tudi zato, da bo prvi Tesla v vesolju. Tako kot Kovačičev Žare lepotec. Tudi on je bil vedno in povsod prvi. No, na predalpski strani vesolja seveda. Predalpski, če gledamo iz Trsta. Če gledamo iz Bruslja, Pariza ali Berlina, pa je to tam nekje za devetimi gorami in devetimi vodami. Ali preprosto povedano, nekje v treh krasnih.

V minulih desetletjih smo umazano industrijo selili v tretji svet, v bodoče jo bomo očitno v vesolje. Skupaj z njo pa najbrž tudi poceni delovno silo.

A pustimo zaenkrat pri miru različne perspektive in poglede na deželo, znano med drugim tudi po tem, da je v njej njega dni kraljeval črni panter, in gremo nazaj na začetek, na “b” današnjega bučanja. Naslovna preproga je namreč tista iz znanega ljudskega reka o pometanju pod preprogo. In slednja se po vsem planetu pojavlja v zelo različnih oblikah in velikostih. Tudi na trenutno precej blatni strani Alp je tako. Med najpogostejšimi pojavnimi oblikami je verjetno tista “za najbližjo živo mejo”. Pri tej pojavni obliki je seveda ključno to, da ne gre za živo mejo tistega, ki pometa, pač pa naslednjo najbližjo. Na Krasu najpogosteje pometamo v vrtače, ali še bolje, v jame. Kakor se za Kras spodobi, je enih in drugih veliko in oboje so zelo čislane v svetu preprog. Je pa res, da so jame seveda bolj skrite, so globlje od vrtač in zato lahko vanje pometemo bistveno več smeti.

So pa običajno vrtače lažje dostopne. Tako kot so običajno “a portata di mano” istrski puči ali kali. Ti so poleg kakšne odročne grape ali zgolj strmega brega pod cesto zelo pogoste pojavne oblike preprog. No, pred desetletji so naloge preproge, pod katero lahko odložimo prav vse odpadke, ki nam padejo na pamet, oziroma ki ostanejo za našim bolj ali manj uspešnim urejanjem sveta, uspešno odigrala obrežna mokrišča. Škocjanski zatok je bil nedvomno šolski primer take preproge in tudi območje okoli rudnika v Sečovljah ni zelo zaostajalo. Seveda pa ne smemo pozabiti na bregove potokov in rek. Prednost slednjih je, da se vse, kar nanje odložimo, sčasoma odplakne še globlje pod preprogo. “Lontano dagli occhi, lontano dal cuore”, kakor bi rekli naši sosedje, ali daleč od oči, daleč od srca, kakor bi rekli na višegrajski strani Alp.

V primeru pometanja pod preprogo to seveda ne drži. Prej ko slej pride do srca, do oči in še česa. Se še spominjamo pecebejev v Beli krajini? Zemljine na območju celjske Cinkarne? Svinca v Mežiški dolini? Kerozina na Kraškem robu? Že videno bi lahko naštevali v nedogled, pa nam pravzaprav ni treba. Imamo čisto svež primer iz Hoč. Tam je želel nekdo pod preprogo pomesti kar dvesto ton komunalnega blata. V naravno okolje in na način, da bi se vse skupaj izpiralo v potok, prišlo v podtalnico, šlo s potokom v reko in z reko v morje. Črno morje. Na srečo se vse skupaj ni zgodilo dovolj daleč od oči in kakor kaže, so se na Štajerskem le za las izognili onesnaženju pomembnega vira pitne vode. Tiste pitne vode, ki bo navedena v skorajšnjem referendumskem vprašanju. Tiste vode, ki bi jo morali brezpogojno varovati. In tega seveda ne moremo početi, ne da bi istočasno varovali vodovarstvena območja, na katerih bi rad gradil Zdravko, minister za toplo vodo, ekoterorizem in paragrafarstvo, in ne da bi istočasno varovali vodna in priobalna zemljišča, na katerih bi objekte postavljal Andrej, minister za okolico hidroelektrarn in vključevanje strokovne javnosti.

A pustimo častilce črnega panterja ta hip ob strani. V zvezi z vodnim in priobalnim zemljiščem bo verjetno morje Adrijansko, ki je skupaj s Sredozemskim morjem in vsemi oceani daleč največja preproga, pod katero desetletja in stoletja pometamo stranske produkte človekovega bivanja na planetu Zemlja, še bučalo. Pač pa nisem prepričan, da bo bučalo vesolje. Vanj sicer res ne odlagamo prav vsega, a časi se spreminjajo. Bezosov Jeff, najbolj “furbasti” Zemljan, torej še bolj navihan od Elona Muska, je pred kratkim izjavil, da se mu bodo v kratkem uresničile otroške sanje ter da bo čez en dober mesec, ob 52. obletnici prvega pristanka človeka na Luni, z lastnim vesoljskim plovilom poletel do roba vesolja. S seboj bo menda vzel brata in še enega izžrebanega srečneža. Manj srečni so najbrž Jeffovi zaposleni, ki to njegovo uresničevanje otroških sanj tako ali drugače omogočajo.

Je pa ta navihanec ob vsem tem izjavil še nekaj na temo svoje vizije planeta, nekaj, kar nas vrača k naslovni preprogi. V svojem vesoljskem zanosu je namreč vizionarsko napovedal, da bo Zemlja v prihodnosti namenjena bivanju in lahki industriji, da bo čudovit kraj za življenje, čudovit kraj za obisk in čudovit kraj za študij. Vso težko industrijo, vse kar onesnažuje in škoduje našemu planetu, pa bo preseljeno z Zemlje.

V minulih desetletjih smo umazano industrijo selili v tretji svet, v bodoče jo bomo očitno v vesolje. Skupaj z njo pa najbrž tudi poceni delovno silo. Ta bo v nemogočih pogojih in nenehnem povečevanju učinkovitosti resda delala za dva črna in dva bela, bo pa lahko od časa do časa prišla na dopust na Zemljo, na ta čudovit kraj za obisk, za študij in za lahko industrijo.


Preberite še


Najbolj brano