Razglednice in razgledi
V današnji dobi fejsbukov, instagramov in vseh ostalih različic družbenih omrežij je najbrž težko verjeti, da so bile svojčas razglednice malone edini način, da si lahko svoje občutke in slike s potovanj delil z drugimi. Kaj so to razglednice, ta čas še najbrž ni treba pojasnjevati, zelo verjetno pa prav veliko časa ne bo minilo, ko bodo zanamci spraševali, kaj je to. Da dopisnic niti ne omenjamo. O tem, da se časi spreminjajo, je že dolgo tega prepeval Zimmermanov Robert, bolj znan kot Dylanov Bob. Prepeval že, nisem pa prepričan, da je takrat bodoči nobelovec vsemu vizionarstvu navkljub slutil, da se bo v naslednjih desetletjih ritem spreminjanja stopnjeval do onemoglosti.
Ne glede na to, so razglednice še vedno med nami, čeprav jim morda bije zadnja ura. Ali pa tudi ne. Tudi vinilke so bile že odpisane in pred kakšnim desetletjem so te v bigbengih gledali, kot da si z drugega planeta, če si spraševal po gramofonu. Danes ni več tako. Vinilke so, tudi na moje veselje, ponovno na policah. Za razliko od vinilk, si z razglednicami pravzaprav nikoli nisem bil ravno “na ti”. Pošiljanje teh poslikanih kartončkov tudi ni bilo vedno prav preprosto početje. Prva težava je bila običajno povezana z izbiro značilnega motiva, ki bi krasil poslikani del kartončka s sporočilom iz daljne dežele. A je bil to še vedno lažji del posla. Zares se je običajno zapletlo šele z nakupom znamk.
Kaj bi tiskali razglednice, če imamo lahko razgledne stolpe! In tako skoraj ne mine teden brez novice, da kani to ali ono turistično ali balinarsko društvo, občina, krajevna ali vaška skupnost na bližnjem hribu postaviti razgledni stolp.
Turisti na obisku v Sloveniji teh težav najbrž niso imeli. Razglednica z Blejskim jezerom in otokom je bila očitna izbira, znamke so bile pa tudi na razpolago v vsaki trafiki in poštnem uradu. Slednji so bili v tistih časih na vsakem koraku, pa tudi pošta je še bila pošta in ne samopostrežna trgovina, v kateri lahko kupite vse, od troblje do razmaščevalca in od srečke do nagrobne sveče. In morda še vedno tudi kakšno razglednico. Kakorkoli. Z malo sreče je razglednica iz tujih krajev priromala do naslovnika na domači strani Alp in predala sporočilo. Prej ali slej. Iz Italije gotovo slej, iz kakšne bolj organizirane države pa seveda prej. A v nobenem primeru tako hitro, ko to danes naredijo družbena omrežja. Prek njih potrebuje sporočilo za pot do naslovnika najbrž manj časa, kot ga porabimo za to, da na razglednico nalepimo znamko. Tako tudi ni čudno, da so razglednice v zatonu. Pač pa na očitno bolj pritlehni strani Alp nesluten razcvet doživljajo razgledni stolpi. Kaj bi tiskali razglednice, če imamo lahko razgledne stolpe! In tako skorajda ne mine teden brez novice, da kani to ali ono turistično ali balinarsko društvo, občina, krajevna ali vaška skupnost na bližnjem hribu postaviti razgledni stolp.
Ni treba posebej poudariti, da mora biti stolp višji od tistih v bližnji in če se le da tudi daljni soseščini. Čarobna besedna zveza, ki spremlja to podalpsko “stolpofilijo” in ob kateri ni nikakršnega prostora za razsodnost ali racionalno rabo naravnih in finančnih virov, je seveda “sofinancirano z evropskimi sredstvi”. Čeprav, če dobro pomislimo, ta silna evropska sredstva niso pravzaprav nič drugega kot naša sredstva na izletu v Bruslju, preden se ponovno vrnejo v domače loge. In vendar jih obravnavamo, kot da so mana z neba, darilo strica iz Amerike, ki izpolnjuje še tako skrite in nemogoče želje.
O takem spisku želja, ki bi jih menda lahko sofinancirali z evropskimi sredstvi v novi finančni perspektivi 2021-2027, sem bral minuli teden v izolskem Mandraču. Spisek, ki sta ga župan in Javni zavod za podjetništvo predstavila predstavnikom svetniških klubov izolske občine, obsega kar petindvajset projektov, ki bi jih morda lahko uvrstili med evropsko zanimive. Marsikateri od navedenih je malone nujen, veliko je potrebnih, nekaj pa prav lovskih. In naj mi lovci oprostijo. Tako lahko preberemo, da naj bi Evropo med drugim utegnil zanimati razgledni stolp na Maliji. Ne navaden, pač pa razgledni stolp kot turistična točka zdravega življenja. Kaj ima stolp z zdravim življenjem, ne piše. Ne le stolp, Evropo bi utegnila zanimati celo vzpenjača, ki bi pripeljala turiste na Malijo naravnost iz centra Izole. Me prav zanima, ali je kdo preveril, kako zelo razgledni stolp in vzpenjača zanimata tiste, ki na Maliji živi(mo)jo. Točka zdravega življenja gor ali dol.
In če je že govora o Maliji, lahko predlagam takoj dva bistveno bolj prizemljena projekta. Ne vem sicer, če bi zanimala Evropo, vsekakor pa bi zanimala nekaj nas, ki na Maliji živimo. Tako bi lahko morda za začetek uredili cesto do nedavno vzpostavljenih športnih površin, zatem pa še odvodnjavanje s teh površin, da se ne bodo vrtovi pod igrišči ob vsakem malo večjem nalivu spreminjali v riževa polja.
Pa pustimo Malijo, da kdo ne poreče, da se ukvarjam samo z lastnim “dvoriščem”. Nobeno presenečenje ni, da na omenjenem spisku najdemo obalno cesto, kjer bi bila evropsko zanimiva kopalna in druga plažna zelena infrastruktura s pomoli. Zakaj bi bila kakršnakoli plaža s pomoli zelena infrastruktura, sicer ne piše, je pa res, da se lepše in bolj trajnostno sliši. Pač pa se nič kaj trajnostno ne sliši oziroma bere urejanje obale od San Simona do Belih skal. Ta je namreč del strunjanskega naravnega rezervata, namenjena naravi in naravnim procesom in ne urejanju česarkoli že. Tudi, če je zeleno.
Tudi tu ne manjka zamisel o vzpenjači, ki bi od sonca in morja utrujene turiste pripeljala do zasluženega počitka, poleg tega pa še glamping, ki bi se verjetno z lahkoto zlil z brunaricami, ki že krasijo obstoječi kamp. In ker “non c'è due senza tre” moram seveda omeniti, da je na spisku tudi “otok, kot posebni element izven obalne ceste”. No, še bolj poseben bi bil ta element, če bi ga postavili na obalno cesto. Gotovo bi bili edini in to bi verjetno res utegnilo omogočiti sofinanciranje z evropskimi sredstvi. Poleg tega bi dobili izjemen motiv za razglednico z lepimi pozdravi iz Izole, z vrha otoka pa tudi prelep razgled na ohranjen Viližanski zaliv.