Preračunljivost in pozabljivost

Ob vrnitvi učencev v šolske klopi je začetek tedna na oranžni, epidemiološko razrahljani strani Alp, verjetno najbolj zaznamovala gladka zmaga strankarskega oportunizma. Poziv koalicije ustavnega loka k razmisleku ni doživel ustreznega odmeva. Da se v tišini glasovalne kabine ne bi kdo pregrešil, so (se?) odločili, da glasovnic ne bodo prevzeli. Našlo pa se je tudi šest takšnih kljukcev, ki niso uspeli pravilno izpolniti glasovnice. Najbrž je šlo za izjemno zapleten miselni postopek, pri katerem je potrebno roko in prste usmeriti na način, da okrog besedice “za” ali besedice “proti” z ustreznim pisalom narišejo bolj ali manj pravilen krog. Ni šlo. Morda bi kazalo izvoljencem ljudstva organizirati izobraževanje na to temo.

Sicer pa oportunizem ni kakšna naša posebnost, je globalen pojav in zelo težko ga je obiti. Pravzaprav vedno težje. Donosi, ki jih preračunljivost omogoča, so na kratki rok preprosto preveč vabljivi, da bi se jim homo politicus kar tako odpovedal. Tako je oportunizem prepričljivo in zelo odmevno slavil tudi onkraj luže, na kapitolskem griču, kjer so članice in člani republikanske stranke očitno pozabili, kako so pred dobrim mesecem bežali po kapitolskih hodnikih in sobanah pred podivjanimi Donaldovimi fejst fanti in dekleti. Pozabljivost ali pač strinjanje z demontažo države je očitno dobila domovinsko pravico tudi na na nekonstruktivni strani Alp.

Sicer pa oportunizem ni kakšna naša posebnost, je globalen pojav in zelo težko ga je obiti. Pravzaprav vedno težje. Donosi, ki jih preračunljivost omogoča, so na kratki rok preprosto preveč vabljivi, da bi se jim homo politicus kar tako odpovedal.

Članice in člani ekipe upokojenega mlahavega centra so pustnim in kirurškim maskam navkljub ponovno pokazale in pokazali svoj pravi obraz. Ali kakor bi rekli s tisto znano o Ivu Balili, “zna bit, da jih bog je narobe sestavu in jemaju ret tam, k bi mogli met glavu”. No, narobe ali prav, navezanost na poslanske klopi je očitno vsaj tako močna, kot je navezanost učencev in dijakov na tiste šolske. Zdaj je, kar je, in se vidimo na naslednjih volitvah. Je pa pravzaprav škoda, da niso z razpravo in glasovanjem o konstruktivni nezaupnici počakali tja do konca meseca. Bolj kot predvečer pustnega torka bi bil namreč za njeno izvedbo primeren osemindvajseti februar. To bi namreč zneslo natanko eno leto po odločitvi taiste ekipe upokojenega mlahavega centra, da podprejo Janeza in uresničijo tisto ljudsko, da gre v tretje rado.

To bi bilo zelo ugodno in priročno tudi z vidika obeleževanja pomembnih osamosvojiteljskih dogodkov in nenazadnje lahko tudi ena od vsebin nastajajočega muzeja osamosvojitve. Da se vidi, da osamosvojitelji ne spijo na lovorikah. Kakorkoli. Do naslednjega preštevanja, kdo je kdo ter kdo je s kom in zakaj ne, je še nekaj časa. Precej manj ga je do roka, ki ga je Evropska unija dala državam članicam, da v Bruselj pošljejo načrt porabe povratnih in nepovratnih sredstev, namenjenih za okrevanje po epidemiji. Za načrt je odgovoren minister brez listnice “nima za burek” Zvonko. Ja, prav tisti Zvone, ki je v prejšnji različici Janezove vlade s svojo uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, s pomožnimi objekti naredil v prostoru celo “štalo”. In ta se na neki način najbrž obeta tudi s tem načrtom.

Sicer pa oportunizem ni kakšna naša posebnost, je globalen pojav in zelo težko ga je obiti. Pravzaprav vedno težje.

Do roka sta le dobra dva meseca, reakcije odgovornih v Bruslju na dosedanji različici slovenskega načrta pa vse prej kot pozitivne. Da o malodane popolni izključenosti strokovne in laične javnosti iz procesa priprave načrta niti ne govorimo. Sicer pa česa drugega tudi ni bilo moč pričakovati. Tako pač to počnejo Janezovi fantje in dekleta in tako bodo počeli še naprej. Seveda s pravkar izpričano podporo ekipe upokojenega mlahavega centra. Če se javnost, pa naj bo to strokovna ali laična, ne bo strinjala, pač toliko slabše zanjo. Vedno je pri roki tudi druga, njihova “javnost”, ki se “spontano” oglasi, organizira in podpira vladne rabote.

In če smo že pri časovnicah in načrtih, je tu še en mejnik, ki ga seveda v bučanju morja Adrijanskega ne moremo spregledati. To je oblikovanje pomorskega prostorskega plana Slovenije. Nedolgo tega je v oddaji Dobro jutro pomen dokumenta pojasnjeval g. Bangiev, nekdanji odgovorni za prostor v Mestni občini Koper, trenutno pa generalni direktor direktorata za prostor, graditev in stanovanja. Iztočnica je bilo sicer nastajanje nove plažne površine ob izlivu Badaševice. Po njegovih besedah naj bi bila to velika pridobitev, predvsem pa naj bi s posegom ohranjali biotsko raznolikost. Kako prosim? Pod nasutjem je končal malodane celoten morski travnik ob obali med izlivom Badaševice in Žusterno, poleg tega pa sta dež in visoke plime leto in več spirale zemljino z nasutja in jo odlagale po dnu celotnega zaliva. Po vsem, kar je bilo tam živega.

Pohvalil se je s pridobljenimi dokumenti in pozabil povedati, da je bila v postopku narejena pomembna napaka ter da je bil klic o ponovnem razmisleku s strani varstva narave preslišan. Tudi v zvezi s pomorskim prostorskim načrtom je pozabil povedati, da bi moral biti v skladu z direktivo njegov osnovni namen omogočiti trajno izboljšanje stanja morskega okolja in ne kopičenje novih in novih dejavnosti in posegov. Širitev plažnih površin v morje ne bo omogočila doseganja dobrega okoljskega stanja morja. Večanje števila komunalnih privezov tudi ne. Rast pomorskega prometa, pa najsi gre za število ali velikost ladij, naj bodo tovorne ali potniške, tudi ne. In seveda tudi ne gradnja fantomskega otoka, za katero g. Bangiev trdi, da je dober projekt. Morda je res dober, a zgolj za tiste, ki ga bodo risali, vodili in gradili, ter za tiste, ki bodo posredovali med naštetimi. Morje od tega ne bo imelo ničesar. Pač, dodatno bo pozidano, še večji del dodatno obremenjen, poškodovan in zamuljen. Zelo daleč od zahtevanega dobrega okoljskega stanja. Ne zeleno, ne modro in zelo daleč od načel in ciljev trajnostnega razvoja.


Preberite še


Najbolj brano