Pojavi in nesreče

Ne spominjam se natančno, kje in kdaj, a ne tako daleč nazaj sem v enem izmed časnikov prebral, da se je na sicer običajno sončni, prijazni, zeleni, butični in oh in sploh strani Alp tudi narava zarotila proti kmetom.

Lahko da je bilo zapisano v zvezi z letošnjo izjemno izrazito sušo, ali morda v zvezi s točo, ki je klestila nekje na nevihtni strani Alp, ali pa so bili za zapisano krivi vetrovi, ki so se znesli nad hmeljišči ali sadovnjaki. No, razlog za zapis, da se je narava zarotila proti kmetom, pravzaprav niti ni pomemben in ključno tudi ni to, da naj bi se zarotila proti kmetom. Minuli teden bi namreč z lahkoto zapisali, da se je zarotila proti ljudem, drevesom, streham in še čemu v okolici Ljubljane in Kranja.

Kriviti naravo za tegobe, povezane z vremenskimi pojavi, je kontra-produktivno, saj zakriva glavnega krivca in preusmerja pozornost.

To, kar je pri zapisu zabavno in na neki način celo zavajajoče, je trditev, da je narava tista, ki se je zarotila, ali če želite zaklela, da bo uničevala pridelke, odnašala strehe, zalivala kleti, poplavljala soseske, podirala drevesa, poškodovala avtomobile, ogrožala človeška življenja. Podobno so na primer zavajajoči zapisi, da so ceste ali gore v letošnjem letu vzele toliko in toliko življenj. Ceste in gore seveda nimajo nič s tem. One so tam, take kot pač so; gore od nekdaj, ceste pa vsaj od minulega stoletja. No, nekatere so tudi videti tako ...

Kakorkoli. Če si ne zatiskamo oči pred resnico, potem lahko izgubljena življenja na cestah, v gorah in še kje nedvomno pripišemo človeški prevzetnosti, aroganci, kršenju pravil, lahkomiselnosti, podcenjevanju situacije in precenjevanju samega sebe. Seveda bo marsikdo porekel, da iščem dlako v jajcu in da ne gre stvari jemati dobesedno. Seveda ne, a ne glede na tovrstne pomisleke menim, da ni vseeno, kako naslavljamo take in drugačne pojave.

Če neprestano govorimo, da so življenja vzele ceste ali gore, potem se počasi in podzavestno oblikuje prepričanje, da neposredno ali posredno sodelujoči niso imeli nič pri tem. Da niso bili prevzetni, arogantni, lahkomiselni, da niso podcenjevali situacije ali precenjevali samih sebe, da niso kršili predpisov in pravil, da so upoštevali navodila. In tako kot se niso ceste in gore, se tudi narava ni zarotila proti ljudem, kmetom in nekmetom. Veliko podobnega mižanja pred resnico in napačnega sporočanja srečujemo tudi pri opisovanju vremenskih pojavov, povezanih s podnebnimi spremembami. Te so nedvomno posledica desetletij neizvajanja ukrepov za zmanjšanje izpustov in prilagajanje spremenjenim podnebnim vzorcem. In tu ne gre zgolj za ekstremne vremenske pojave, pač pa tudi za negotovosti pri energetski oskrbi, za rušenje verig dobave hrane in še in še.

Poplave, suše, vročinski valovi, nevihte so preprosto naravni pojavi. Res je sicer, da so zaradi podnebnih sprememb, ki jih s svojim delovanjem nedvomno poganja človek, intenzivnejši, a so še vedno naravni pojavi. Zato da postanejo naravne nesreče, potrebuje ustrezne okoliščine, potrebujejo ranljivo okolje, v katerem lahko povzročijo škodo na imetju, ogrožajo življenja in podobno. In tako kot pri poganjanju podnebnih sprememb je tudi v tem primeru praviloma glavni igralec človek.

Najsi gre za nenačrtovano ali slabo načrtovano urbanizacijo, kot sta gradnja na poplavnih območjih ali plazovitih pobočjih, najsi gre za sistemsko nepravičnost in neenakost, ki ljudem preprečuje dostop do naravnih in finančnih virov, jih marginalizira in potiska v neustrezna življenjska okolja. Ranljivost okolja, ali če želimo njegova dovzetnost za škodo, ki jo lahko povzročijo naravni pojavi, je praviloma posledica socialnih in političnih procesov, ki pogosto vključujejo zlorabo moči in slabo upravljanje. Kriviti naravo za tegobe, povezane z vremenskimi pojavi, je zato kontraproduktivno, saj zakriva glavnega krivca in preusmerja pozornost. Za ustrezno oblikovanje javnega mnenja je treba reči bobu bob, ali pa raca, če je videti kot raca, se oglaša kot raca in hodi kot raca. Malo za šalo in precej zares. Tudi Aleš Nepreklicni je pravzaprav naraven pojav, a če ga okoliščine pripeljejo na čelo ministrstva za notranje zadeve, postane šolski primer naravne nesreče. Enako na primer velja za Igorja Domoljuba ali Uroša Analitika. Oba sta v osnovi naravna pojava, a ko ju dekreti s Trstenjakove pripeljejo na javno erteve, se takoj spremenita v naravni nesreči z daljnosežnimi posledicami. Pravzaprav je celotna Janezova kombrikola zgolj naravni pojav. Neprijeten in tečen že tri desetletja, celo zanemarljiv, dokler se zadržuje v dolini Lepene, a še vedno naravni pojav.

Težava nastane, ko se po spletu okoliščin (v zadnjem primeru beri ob sodelovanju novih, modernih in upokojenih poslancev) vseli v vladne prostore. Takrat vrag odnese šalo in neprijeten in tečen naravni pojav se čez noč razvije v naravno nesrečo. Zato se je res treba vprašati, podobno kot se je minuli teden spraševal Ervin Hladnik Milharčič v intervjuju z Marcelom Štefančičem jr., kaj narediti? Kaj narediti za zmanjšanje ranljivosti družbenega okolja, da ja ne bo nikoli več podleglo skušnjavi in omenjenih kljukcev ponovno spustilo na Gregorčičevo, od koder bi ljudstvo zasipavali z nategami tipa digitalni boni, višje plače za vse, dodatki za to in ono ipd. Mimogrede, nateg z digitalnimi boni za starejše od 55 let, zaradi katerih je marsikdo v ponedeljek po čakanju v vrsti pred Ljudsko univerzo v Kopru in še kje odšel domov z dolgim nosom, ni padel z neba in ni posledica imaginarne državne uprave. Nateg ima imena in priimke bivšega ministra za digitalizacijo Marka Andrijaniča - Uberja ter šefov strank prejšnje vladne koalicije. No, svoj podpis je rade volje, brez zadržkov in po uradni dolžnosti dodal tudi Janez, prvi med ministri ter strah in trepet vročevalcev poštnih pošiljk v deželi premajhnih poštnih nabiralnikov.


Preberite še


Najbolj brano