Ne glejte gor!
Ja, včasih so ljudje gledali gor, v nebo. Eni zato, da bo vsemogočni trikotnik bolje slišal in razumel njih tegobe, drugi pa preprosto zato, da so približno vedeli, kakšno vreme lahko pričakujejo.
Rosso di sera, bel tempo si spera, pravijo naši sosedje, ko se jim pogled ustavi na škrlatno rdečem sončnem zahodu. Rdeči sončni zahod v naših krajih namreč napoveduje suho in lepo vreme, če pa zardeva sončni vzhod, nas morda še isti dan čaka razmeroma deževno in celo nevihtno vreme. No, danes je “rosso di sera” bolj kot ne predvsem zelo zaželena kulisa za popularne selfije, ali po naše sebke, ali celo samovšečke. Ta drugi izraz je posebej primeren za avtofotografske eskapade našega odhajajočega Borčija.
Našemu edinemu planetu sicer ne grozi komet, so pa tu vse hujše posledice podnebnih sprememb, vse večja neenakost in revščina, prevlada lažnih novic in teorij zarote nad znanostjo, vzpon populistov in nacionalistov, nezmožnost ali prepočasnost skupnega reševanja globalnih težav in še bi lahko naštevali.
Da bi vedeli, kakšno bo vreme, ne pogledujemo več v nebo, pač pa v brezštevilne aplikacije, nameščene na osebnih računalnikih in pametnih telefonih. Saj res, zakaj bi človek gledal v nebo, če pa so informacije o vsem in vseh štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu in tristopetinšestdeset dni v letu na razpolago na svetovnem spletu in posebej na družbenih omrežjih. In na to se gre nedvomno zanesti, saj imamo tam svoje prijateljice in prijatelje ter seveda influencer(k)(j)e. Predvsem ti slednji radi priskočijo na pomoč pri kakršnikoli dilemi. Najsi gre za njihovo matično področje, tj. za influenzo, po naše gripo, za covid, za čvrste ritne in trebušne mišice, za brezhibne nohte in obrvi, za zadnje kreacije na področju otroške mode, za špansko vas, lanski sneg in seveda tudi za jutrišnje vreme.
Sicer pa kakšno bo jutrišnje vreme niti ni tako pomembno. Trgovski centri imajo parkirišča, streho, zagotovljeno svetlobo, temperaturo in brezvetrje, imajo kavarne in restavracije, od samopostrežnih do takih “à la carte” in celo kitajskih, imajo frizerske, nohtne, obrazne in masažne salone, kotičke za otroke, ležalnike za počitek, kinodvorane in stranišča. Ponudba je skorajda popolna. No, morda bi veljalo ob kinodvoranah razmisliti še o dvoranah z igralnimi avtomati in morda o majhnem, špartanskem hotelu, v katerem bi človek lahko v primeru, da ga preseneti slabo vreme, za silo prespal. Potem bi pa res imeli vse in vremena in vremenskih aplikacij sploh ne bi potrebovali. Da o gledanju gor, v nebo, niti ne govorimo.
Če imaš Janeza in njegovo kombrikolo, potem kometa res ne potrebuješ. Je pa res, da je april pred vrati. Le gor moramo pogledati.
Sicer nam pa “nebo” v trgovskih centrih, ne glede na barvo, uro dneva ali stran neba, nič ne pove, razen morda tega, ali smo že v zadnjem nadstropju ali ne. To je pa tudi vse, kar moramo v trgovskem centru vedeti. No, morda tudi to, koliko časa lahko zastonj parkiramo. Trgovski centri, pametni telefoni, družabna omrežja in še kaj bi se našlo, so kot nekakšen vzporeden svet. So planet, na katerem je vse na razpolago, kjer ni pomanjkanja in ni revnih ali lačnih, planet, kjer se ledeniki ne talijo, kjer ni opaziti dviga morske gladine, kjer ni izpušnih plinov, ni suš, poplav in drugih vremenskih ujm. Planet, kjer se cedita med in mleko in je vsak petek črni petek.
Pomembno je le, da ne odmaknemo pogleda, da ne pogledamo vstran ali celo gor. Kajti zelo verjetno bo tisto, kar bomo videli in slišali, nekaj čisto drugega. Drugi svet. Planet, na katerem je vedno več revnih in lačnih, planet, na katerem se zaradi toplogrednih plinov topita večni led in sneg, planet, na katerem so vremenski pojavi vse bolj uničujoči, planet, na katerem je deseterica najbogatejših Zemljanov v dveh letih pandemije podvojila svoje premoženje. Vsega tega seveda nočemo videti in raje ostajamo v našem vzporednem svetu.
Tako kot nočejo videti & vedeti v filmu Don't look up (Ne glejte gor!) režiserja Adama McKaya. V filmu Leonardo DiCaprio in Jennifer Lawrence igrata astronoma, ki med rutinskim spremljanjem dogajanja na nebu opazita, da se nam približuje ogromen komet in z grozo ugotovita, da ni prav nobenega dvoma, da bo treščil na Zemljo in povzročil konec sveta. Seveda o tem nemudoma obvestita ameriško predsednico (Meryl Streep), nekakšno žensko različico Trumpovega Donalda in njen kabinet, ki ga seveda vodi njen sin, a brez uspeha. V vzporednem svetu se take stvari pač ne dogajajo. Podobno brezuspešen je tudi njun nastop na televiziji, kjer gre itak za še en resničnostni šov, za še en zabavljaški dogodek v krasnem novem vzporednem svetu. Seveda v filmu ne manjka niti globalni tajkun, nekakšen križanec med Zuckerbergom, Jobsom in Muskom, ki v kometu vidi priložnost za rudarjenje in pridobivanja dragocenih rudnin in mineralov za pametne telefone in druge gradnike vzporednega sveta.
Skratka, nihče ne vidi očitnega. Nihče ne vidi, da je konec sveta preprosto neizbežen. Vsaka podobnost filma z realnostjo je seveda namerna. Našemu edinemu planetu sicer ne grozi komet, so pa tu vse hujše posledice podnebnih sprememb, vse večja neenakost in revščina, prevlada lažnih novic in teorij zarote nad znanostjo, vzpon populistov in nacionalistov, nezmožnost ali prepočasnost skupnega reševanja globalnih težav in še bi lahko naštevali. Kometa “ubijalca planetov” sploh ne potrebujemo. Da bi to videli & vedeli, bi morali najbrž pogled usmeriti mimo bleščav in reklam za črne petke in stopiti iz varnega zavetja “prijateljev” na družabnih omrežjih. Morda bi morali pogledati v presvetlo nebo, na opustošeno zemljo, na zaplato nekdanjega triglavskega ledenika in v izropana morska prostranstva.
In ko smo že pri morju ... Zadnja novica. Zaresna, ne lažna. Vse kaže, da se Anže, minister za zunanje zmote, z našimi južnimi sosedi skrivaj dogovarja, da bodo njihovi ribiči lahko ribarili vse do Debelega rtiča. S kočami in strgačami (ramponi)! Ja, ni kaj. Če imaš Janeza in njegovo kombrikolo, potem kometa res ne potrebuješ. Je pa res, da je april pred vrati. Le gor moramo pogledati.