Brezstično in na puf

Ja, natanko tja pes taco moli. No, ali res moli taco, ali zgolj všečka, ali je to še sploh pes, ali je morda govoreči maček Tom pravzaprav niti ne vem in ne nazadnje tudi ni pomembno.

Iz dneva v dan so bolj in bolj digitalni časi v marsičem preprosto povozili analogne. Tako kot je njega dni televizija povozila radio. No, na stranski tir je postavila dotedanje radijske zvezde, če sledimo sporočilu pesmi “Video killed the radio star”, v kateri so ta tehnološki preskok konec sedemdesetih opevali britanski novovalovci The Buggles. Da se nam, tistim iz analognih časov, ne piše prav dobro, oziroma da se bomo morali na stara leta hočeš nočeš posloviti od analogne in se nekako prestaviti v digitalno dobo, sem še enkrat več spoznal prav pred kratkim. Naši teti, ki jih bo prihodnje leto naštela okroglih devetdeset, so ob klicu v zdravstveni dom zaradi pojava nekakšne anomalije na koži svetovali, naj zadevo slika in fotografijo pošlje na njihov spletni naslov. Digitalno, brezstično in brezosebno.

Na potratni strani Alp smo posebej dobri, saj smo letošnji naravni kapital porabili že tridesetega aprila, dva tedna prej kot pred tremi leti.

V minulih analognih in menda tudi svinčenih časih, v katerih Janezova Mojca in sosedova Kolinda nista prišli do sadnega jogurta, bi teto ob takem klicu najverjetneje obiskal zdravnik. Osebno. A kot rečeno, ti časi so mimo. Digitalizacija nad vsem, über alles, bi najbrž dejal minister Jernej Uber Vrtovec, ki se bolj kot kdorkoli trudi, da bi deželo popeljal naravnost v 22. stoletje. Z Uberjem seveda, ne s taksijem. Za morebitne administrativne in druge ovire na tej poti pa bo poskrbljeno z ustrezno novelo zakona o debirokratizaciji. Ta über zakon, ki na hitro razveljavlja in spreminja na desetine obstoječih, je namreč najnovejša pogruntavščina, s katero lahko Janezovi fantje in dekleta poskrbijo za to, da bo zahojsana stran Alp končno oblikovana po njihovih željah. Tudi kar se sadnih jogurtov tiče.

Do popolnosti bi manjkalo morda le še Ministrstvo za resnico. A tudi tega bi lahko ustanovili z ustrezno novelo taistega zakona, prostore pa našli na sedežu Nove24TV, edine televizije v službi resnice. Edine resnice. Janezove. Težava je le v tem, da vanjo verjame zgolj slaba četrtina ljudstva, plus tistih nekaj izvoljencev taistega ljudstva, združenih v stranko upokojenega mlahavega centra. Za spopad s to težavo bi lahko ustanovili novo ministrstvo. Ali še bolje, preoblikovali Simonino ministrstvo v Ministrstvo ljubezni. To bi se s pomočjo Hojsovega Aleša in Mahničevega Žana ukvarjalo z iskanjem, zasledovanjem in prevzgojo nejevernih Tomažev.

Na potratni strani Alp smo posebej dobri, saj smo letošnji naravni kapital porabili že tridesetega aprila, dva tedna prej kot pred tremi leti. Je zaradi omenjene potratnosti kdo zaznal kakšen preplah, kakšen zvonec, morda rdečo luč? Nak, nič od tega.

Digitalni, brezstični čas je kot nalašč za kaj takega. Da o koroni in protikoronskih paketih niti ne govorimo. Slednji so bili s svojo univerzalnostjo ukrepov, ki so med drugim vključevali ukinjanje sistemskega vira financiranja nevladnih organizacij in trajno financiranje prispevkov verskim uslužbencem, pravzaprav nekakšen model za prej omenjeni zakon o debirokratizaciji, ki ga pripravlja davčni optimizator Ivan. Medtem pa okoljski optimizator Andrej še naprej prepričuje neuki narod in celotno vodarsko stroko, da nimajo pojma in da je novelo zakona o vodah oblikoval tako, da bodo priobalna zemljišča bolj zaščitena kot so bila do sedaj.

Priznam, da si s pravnimi besedili nisem na ti, a kljub temu menim, da Andrejeva trditev ne pije vode. V obstoječem zakonu je namreč izrecno zapisano, da so posegi na priobalno zemljišče prepovedani oziroma mogoči le izjemoma. Te izjeme so gradnja objektov javne infrastrukture, gradnja objektov grajenega javnega dobra, ukrepi za izboljšanje hidromorfoloških in bioloških lastnosti površinskih voda, ukrepi, ki se nanašajo na ohranjanje narave, gradnja objektov, potrebnih za rabo voda, gradnja objektov, namenjenih varstvu voda pred onesnaženjem, in gradnja objektov, namenjenih obrambi, zaščiti in reševanju ter izvajanju nalog policije. No, novela zakona te izjeme na priobalnem zemljišču preprosto odpravlja in za posege postavlja pogoje, ki jih vsak malo bolj navihan investitor z lahkoto obide. Posebej, če mu pri tem pomaga ustrezna okoljska debirokratizacija.

No, medtem pa je nemško ustavno sodišče postavilo zelo visoko okoljsko birokratsko oviro in vladi naročilo, da mora do konca prihodnjega leta izboljšati cilje glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov po letu 2030. Razlog za takšno odločitev je ugotovitev, da je zaradi globalnega segrevanja in nezadostnega ukrepanja pravica mladih do prihodnosti kršena že danes. In ne gre samo za nemško mladino in tudi ne samo za toplogredne pline. Dan globalnega dolga, to je dan, ko je svet porabil toliko naravnih virov, kolikor jih je planet sposoben obnoviti v enem letu, se počasi, a vztrajno premika globoko v prvo polovico leta. Na potratni strani Alp smo posebej dobri, saj smo letošnji naravni kapital porabili že tridesetega aprila, dva tedna prej kot pred tremi leti. Je zaradi omenjene potratnosti kdo zaznal kakšen preplah, kakšen zvonec, morda rdečo luč? Nak, nič od tega. No, zgodilo se je to, da je Zvone Načrt za okrevanje in odpornost “računovodsko” priredili tako, da izkazuje predpisan delež sredstev namenjenih zelenemu preboju.

Sicer pa trajnosti in ohranjanju naravnega kapitala nič bolje ne kaže na lokalni ravni. Ravno te dni smo lahko brali in poslušali hvalnice o tem, da je Koper dobil nov obmorski park. To je sicer res, a je res tudi, da je ob tem izgubil še en del zaliva. Zapravil še en del naravnega kapitala. Kakor je tudi res, da je in bo nova plaža z bleščeče belim prodcem, v katero so menda nasuli dobrih tri tisoč kubikov zemlje, nedvomno pripomogla k hitrejši porabi naravnih virov, povečanju izpustov toplogrednih plinov in premiku dneva slovenskega dolga do planeta iz maja v april. Altroke zeleni preboj! Če ob takih in podobnih podvigih pomislimo še na napovedane širitve marin, komunalnih privezov in akuten SOS (slovenski otoški sindrom), potem je jasno, da bodo zanamci živeli ne le brezstično, pač pa očitno tudi na puf. Kakšne bodo obresti, ki jim jih bo zaračunal planet, si lahko le predstavljamo.


Preberite še


Najbolj brano