Neobičajnost običajnega

Ena bolj bizarnih novic, ki je te dni prek spleta našla pot do mojih oči, bogatemu naboru navkljub začuda ne prihaja iz Slovenije, pač pa s Poljske. Prestrašena gospodinja iz Krakova je zagnala vik in krik zaradi nenavadnega bitja, ki je nekaj dni čepelo na drevesu in bojda strašilo okoliške prebivalce. Celo do te mere, da si niso upali odpreti niti oken svojih prebivališč, da strašljiva kreatura slučajno ne bi skočila v njihova domovanja. No, po posredovanju inšpektorjev, gasilcev in pristojnih služb se je izkazalo, da gre za običajen rogljiček, verjetno nekoliko večjih dimenzij, ki ga je nekdo očitno zalučal na drevo, da se je zataknil med vejevje.

Iz dežele, ki ima za preganjanje nadnaravnih strahov med drugim na voljo več kot 130 eksorcistov, takšna novica ne bi smela obveljati za tako zelo neobičajno. A obdobje, ki ga svetovno prebivalstvo preživlja že skoraj poldrugo leto, nas je naučilo, da lahko katerakoli stvar na tem svetu v hipu postane neobičajna. Celo tako preprosta in samoumevna, kot je pitje kave v najljubšem lokalu, objem prijatelja ob snidenju ali stisk roke sočloveku. Ja, covid nam je pokazal, da se je nemogoče zanašati na običajnost.

Obdobje, ki ga preživljamo že več kot leto, nas je naučilo, da lahko katerakoli stvar v hipu postane neobičajna. Covid nam je pokazal, da se je nemogoče zanašati na običajnost.

Po primere ni treba do Poljske. V minulih tednih smo jih lahko našli že doma, pri tako običajni stvari, kot je vreme. Občasne pozebe in slane so morda za začetno spomladansko obdobje vsaj pričakovane, če že ne običajne. A zelo težko je sprejeti dejstvo, da bodo Brkinci zaradi ene običajne pozebe ob skoraj vsa jabolka in hruške, Primorci pa ob marelice in kakije.

In razumljivo se zdi, da se ljudje v takšnih okoliščinah zanašajo na pomoč države in njenih voditeljev.

Podobno, kot je razumljivo, da se na njeno pomoč in vodenje zanašajo ob vseh kriznih razmerah. Še najbolj ob tako drastičnih, kot je sedanja epidemija. V takšnih časih je namreč pričakovano in običajno, da ljudje zaradi strahu pred neznanim marsikdaj vidijo na drevesu čepeti nadnaravno bitje. Naloga vsakršne oblasti pa bi morala biti, da jim - predvsem brez sarkazma in omalovaževanja - pove, da gre zgolj za običajen predimenzioniran rogljiček.

Na tem mestu je treba brezkompromisno poudariti, da seveda velja tudi obratno. Če vladajoče strukture kljub vsem dokazom in argumentom o nasprotnem še vedno trdijo, da z veje ljudem preti nadnaravna nevarnost, jih je treba na njihove napake opozoriti. Argumentirano. In če ne gre drugače, celo splezati na drevo ter z njega sklatiti presneti rogljiček.

To je običajno naloga medijev. Vzemimo za primer epidemične ukrepe. Priznati je treba, da so bili ves čas epidemije prav mediji tisti, ki so kaos tvitov, nasprotujočih si razlag ter diskrepanc med politiko in stroko spreminjali v razumljiva sporočila državljanom, kako ravnati v času epidemije. In vmes včasih še odkrili, kaj vse bi lahko med epidemijo počeli, pa nismo. Denimo s skupino sodelavcev hodili na kosila v restavracije, ali pa se (če imamo ravno srečo in čast poznati “prave” ljudi) cepili mimo vrste ali nabavili zaščitno opremo.

Zato toliko bolj preseneča to že kar zapriseženo zanikovanje vloge medijev in metanje (političnih) polen pod njihove noge. Organizacija Novinarji brez meja, denimo, prav v teh dneh ugotavlja, da novinarji delujejo v čedalje slabših razmerah. V poročilu med ostalimi “poleni” navajajo tudi na odsotnost podpore medijskemu sektorju za ublažitev posledic epidemije. In še mnogo ostalih cvetk.

Običajno bi bilo, da vlada vse skupine ljudi obravnava pod enakimi pogoji. Običajno je, da upravičena vprašanja namesto diskreditacij dobijo transparentne odgovore. Običajno je, da mediji nadzirajo poteze oblasti in ne obratno. A kot rečeno - če kaj, nas je covid naučil, da se je nemogoče zanašati na običajnost.


Preberite še


Najbolj brano