Kolesar naj bo

Ne pomnim, kdaj sem po gozdnih stezah, potkah in cestah srečala toliko rekreativnih tekačev, kolesarjev in pohodnikov kot v zadnjem letu. Ljudje, kolegi in prijatelji, ki so včasih tekli le, če jih je kdo lovil ali se jim je na pete prilepila kakšna razigrana gozdna žival - in teh zaradi vztrajnega nižanja gozdne meje v zadnjih letih ne manjka niti po vaseh ali celo v mestih - so se čez noč spreobrnili v klene tekače, gorske kolesarje in celo plezalce. Kolegice so petke in kostime menjale za tekaške in pohodne copate, mlahave trebuščke in zadnjice pa za zavidanja vredne mladostne obline.

Je že res, da je v času, ko korona opleta s svojim dolgim, grdim repom, ukvarjanje z amaterskim športom več kot dobrodošla dejavnost. Ne le za vzdrževanje telesne pripravljenosti, krepitev imunskega sistema in kar je še podobnih priporočil za ohranjanje zdravja. Te dni in mesece je vadba, pa naj bo kakršnakoli že, dobra tudi za razbijanje monotonije vsakdana in za ohranjanje tiste trohice duševnega zdravja, ki ga najeda ujetost med meje domače občine in štiri stene stanovanja.

“Te dni je rekreacija dobra za razbijanje monotonije vsakdana in ohranjanje tiste trohice duševnega zdravja, ki ga najeda ujetost med meje domače občine in štiri stene stanovanja.”

Na Bistriškem in v Brkinih imajo ljudje, ki si želijo rekreacije, to srečo, da živijo v eni večjih občin v Sloveniji. Po površini seveda. In tako se lahko brez slabe vesti, da se bodo na manj kot dva metra srečali s sočlovekom, po mili volji rekreirajo po kilometrih gozdnih in travnatih občinskih površinah. Če se le ne boje medvedov ali migrantov, ki jim tu pa tam utegnejo presekati rekreativni pobeg iz stanovanja.

Ampak to je že druga zgodba.

Prva je bila namenjena predvsem poudarku, da bistriška občina resnično ponuja obilo priložnosti za vsakovrstno rekreacijo. Od hikinga (ne, ni hikanje, hikači in hajkači bodo že prepoznali razliko), do trekinga (ki seveda ni enak pohodništvu), pa do vseh vmesnih stopenj in nians uporabe nog v rekreativne namene.

Tako ni nikakršna skrivnost, da občina veliko stavi na razvoj rekreativnega turizma. Denimo, na kolesarski turizem, za katerega je pred nekaj leti spisala celo strategijo in se z njo zaobljubila, da se bo kolesarjenje do prihodnjega leta razvilo v najpomembnejši turistični produkt v tej občini, “ki bo postala vodilna destinacija za turne kolesarje v Primorsko-notranjski regiji”. Konkurenca drugih občin iz omenjene regije sicer ni zanemarljiva, saj so kolesarstvo kot pomembno dejavnost razvoja turizma v zadnjih letih prepoznali po mnogih občinah.

Tudi bistriška občina je na tem področju postorila že marsikaj. Po delu mesta so začrtane kolesarske poti, domač turistično-informacijski center je obiskovalcem v sodelovanju z občino ponudil v izposojo električna gorska kolesa, v mestu so postavili tudi števec kolesarjev in klop za popravilo koles ... V letošnjem letu, denimo, predvidevajo dejansko izdelavo projektne dokumentacije za kolesarsko, ki naj bi zaživela med mestom in vasjo Zabiče, občina se zavzema tudi za sodelovanje v različnih programih za pridobivanje evropskih in drugih sredstev, eden takšnih je tudi, denimo, projekt Sabrina, ki se zavzema za izboljšanje varnosti kolesarskih povezav na območju Podonavja.

Ker se problemi radi rodijo v praksi, skupaj s kolesarji držimo pesti, da se bodo projekti s področja kolesarstva tudi uresničili. Prav omenjena strategija je izpostavila dejstvo, da namenske kolesarske infrastrukture - kljub rastočemu povpraševanju in načrtom ureditve kolesarskih poti izpred skoraj dveh desetletij - še ni.

Morda je v času korone res obveljalo pravilo, da tako turisti kot rekreativni športniki raje poiščejo odmaknjene destinacije z neokrnjeno naravo. Kar pa še ne pomeni, da zaradi tega ne smejo pričakovati in zahtevati urejene infrastrukture, ki ne pomeni le estetske obogatitve kraja in dodane vrednosti, pač pa tudi varnost.


Preberite še


Najbolj brano