Gospod minister, vabljeni na kozarec vode

Pri svojem delu največkrat naletim na tri gospode. Imenujejo se Ne da se, Ni mogoče in Zakon (ne) dopušča. Ni treba posebej razlagati, kako težko je delati z njimi. Kaj meni, ki sem “samo” novinarka - sodelovanje z njimi je resnično nemogoče za vse, ki hočejo karkoli spremeniti, popraviti, ustvariti ali le opozoriti.

Posebej vztrajen in vseprisoten je zadnji. Gospod Zakon (ne) dopušča je namreč zelo trmast, do pikolovske natančnosti se drži vsake črke zakona. Kar bi bilo seveda pravilno, če ne bi bil včasih tudi zelo pristranski ter zakonodajo obračal in zvijal v prid tistim, za katere dela (od tod tudi “ne” v oklepaju v njegovem priimku, ki ga uporablja zelo selektivno). Do slednjih se običajno obnaša tudi zelo nagajivo, saj jim rad skriva škarje in platno, ki ga držijo v rokah z namenom, da to isto zakonodajo lahko spreminjajo in oblikujejo po potrebah ljudi.

“Vse snovalce okoljskih zakonov, v prvi vrsti s pristojnim ministrom, vljudno vabim na kozarec vode. Ne tiste iz pipe, pač pa neposredno iz struge ali vodotoka, za katerega jamčijo neoporečnost.”

Vsi tri gospodje imajo tudi resne težave s kompleksom božanskosti, saj so vedno prepričani v lastni prav, ne prenašajo argumentov, kaj šele dodatnih vprašanj in pomislekov. Tudi z gospo Resnico se občasno resno spričkajo, saj se nemalokrat izkaže, da jo preprosto spregledajo ali obidejo.

Tako se je napletlo, da sem imela oni dan spet opravka z vsemi tremi. Naporno, ni kaj. A kaj hočemo, za ljubi kruhek in za narodov blagor se je treba občasno soočati tudi z njimi.

Zanimalo me je, zakaj je, denimo, v nekem mestu treba podjetja razsejati na območja, ki ležijo v bližini vodnih virov, čeprav so za te namene oblikovane in tudi urejene industrijske cone. Mimogrede sem želela še razčistiti, zakaj ima pol moje razširjene družine, znancev in prijateljev težave z dihali, ki nimajo nobenega opravka z novim koronavirusom, ko pa pristojni že leta in desetletja zatrjujejo, da v vseh slovenskih mestih in vaseh dihamo čist zrak. Zanimalo me je tudi to, kako je mogoče z vso gotovostjo zagovarjati neoporečnost vode, ob kateri so že postavljene tovarne in še kar naprej rastejo nova in nova podjetja. Navsezadnje pa sem si želela priti na jasno tudi glede tega, zakaj je treba katerikoli vladi ali oblasti v 21. stoletju dopuščati, da ljudje še vedno živimo v okolju in državi, ki pri urejanju okoljskih zakonov očitno raje podpira interese kapitala kot dobrobit ljudi.

Saj vem, bogokletno in naivno. Sploh v času, ko je gospodarstvo v krizi (čeprav je tam, kjer je doma vsakodnevna želja po vse večjih dobičkih, tako ali tako vedno v kakšne vrste krizi). In tudi v času, ko je nujnost po ohranitvi delovnih mest zaradi koronakrize še toliko večja (kdaj pa, pri ljubem bogu, ni).

Seveda so pri pristojnih za podajanje odgovorov v službo najprej stopili trije omenjeni gospodje. Najvztrajnejši je bil zadnji, ki je odgovore na konkretna vprašanja po običaju zavil v floskule o opravljenih nadzorih, ki da na določenih območjih pri pregledih emisij snovi v zrak in v vode “niso pokazali preseganj”.

Če to drži, se z gospodi o tem, kaj je treba storiti in popraviti, ne bom več prepirala. A prej naj zaradi poštenosti do vseh državljanov opravijo majhen preizkus. Vse snovalce okoljskih zakonov, v prvi vrsti s pristojnim ministrom, vljudno vabim na kozarec vode. Ne tiste iz pipe, pač pa neposredno iz rečne struge reke ali vodotoka, za katere jamčijo neoporečnost. Ob tem jih prijazno naprošam, naj se z družinami za kakšno leto preselijo v bližino podjetij, za katere trdijo, da delujejo po predpisih, in vsako jutro s polnimi pljuči vdihnejo zrak, za katerega zatrjujejo, da v njem ni presežkov emisij. Na tej “neoporečni” zemlji naj posadijo krompir, solatko in korenček in jih tudi z užitkom pojedo.

Če jim bo všeč in njihovo zdravje ne bo utrpelo nobenih posledic, lahko v službi za vekomaj obdržijo vse tri gospode iz začetka zapisa.


Preberite še


Najbolj brano