Đorđe Balašević: “Ljubezen je aktualnejša od politike”

Đorđe Balašević, prvi poet med pevci naše bivše domovine, se je marca 2008 v intervjuju za naš časopis v Mariboru razgovoril o družinskem snemanju novega filma, pesmih, koncertih, rodni Ulici Jovana Cvijića ...

MARIBOR > Njegovega koncerta skorajda niso oglaševali. Ni bilo potrebe. Tudi brez tega je bil hitro razprodan. Nič novega.

Đorđe Balašević, prvi besedni virtuoz med pevci naše bivše domovine, je v mariborski dvorani Union nastopil zgolj ob spremljavi dolgoletnega pajdaša, pianista Aleksandra Dujina. Pred tonsko vajo se je na hitro fotografiral z oboževalci, nekomu na hitro omenil, da je na cesti imel nekakšne težave, si na hitro ogledal dvorano, na hitro preveril ozvočenje in na hitro prisedel k intervjuju. A tudi ko hiti, to počne v počasnem ritmu lagodne vojvodinske ravnice.

Ste imeli na cesti težave?

“Ah ne, to je bila malenkost. Predrla se nam je guma. To se je zgodilo ravno na mostu med Hrvaško in Slovenijo, pri Lendavi. Za izkušenega voznika, ki je na cesti že 35 let, je bila menjava gume rutinsko opravilo. To je bilo včeraj, danes pa smo bili v Mariboru, kjer imamo stanovanje. Tu preživimo kar precej časa.”

Ste včeraj prišli iz Novega Sada?

“Ja, iz Novega Sada smo šli najprej v Lendavo, kjer sem imel koncert. Imajo krasen, arhitektonsko senzacionalen dom kulture. Občinstvo je bilo temu primerno, vse je šlo odlično. Zelo rad imam takšne koncerte s klavirjem. Sem pač šansonjer, ki je zaradi okoliščin imel tudi velike koncerte, a vedno so mi bili najbolj pri srcu manjši nastopi. Zdaj pa se ukvarjam z nečim drugim: čez nekaj tednov začnemo snemati nov film. Veliko prizorov bomo snemali v Vojvodini. Ekipa se zbira, pripravljamo se ...”

Končno film po vaši pesmi Priča o Vasi Ladačkom?

“Ja, a scenarij, ki sem ga napisal, je malce drugačen od klasične Priče o Vasi Ladačkom. Ni tisto: ‘Ljubil je lepo, a revno dekle ...’ Zgodbo smo malce spremenili, ni vse tako preprosto. Všeč mi je, da sodelujem kot avtor, ki piše scenarij, kot avtor, ki ustvarja glasbo, kot avtor, ki malce tudi amatersko igra ... Vesel sem tudi, da pri tem projektu sodeluje vsa moja družina.”

Bo igrala tudi vaša hči?

“Bo. Je igralka, končala je akademijo, že nekaj njenih vlog je bilo opaženih, a doslej še ni imela prave priložnosti, da se res izkaže. To sem ji napisal kot nekakšno darilo za diplomsko delo. Rekel sem ji: če nimaš scenarija, ti ga bo pa tata napisal! Sodeluje tudi druga hči, ki končuje režijo. Še en izpit ima. Prej je študirala primerjalno književnost, jo končala s strašnim povprečjem in rekla: zdaj bom pa doštudirala še režijo, saj moja sestra nikoli ne dobi vlog, tako da ji bom kakšno lahko dala kar jaz. In res, zdaj igrajo uspešnico Čakajoč Godota. Čez nekaj dni bodo z njo gostovali na sceni Sava centra v Beogradu. Prvič se je zgodilo, da je študentska predstava uvrščena v redni repertoar novosadskega gledališča. Olivera, moja soproga, punca, v katero sem se zaljubil in s katero imam tri otroke, bo producentka filma, najin sin Aleksa, ki ima zdaj trinajst let, bo prav tako dobil manjšo vlogo, igra pa tudi v Godotu. To bo prvi film, ki ga snema naša družina. Če ne bo v redu, ne bomo nikoli več snemali filmov. Počeli bomo kaj drugega, odprli kakšen solarij ali kaj podobnega. Verjamem pa, da bo ta film lep spot. Moje pesmi namreč nikoli niso imele spota. Vedno sem si ga želel, a včasih se je spote snemalo v nedeljo popoldne, v okviru kakšnih oddaj. Šel si pred kamere, pel na playback ... Nikoli mi ni bilo všeč, tega niti nisem počel. Spota, kakršnega sem si želel, pa mi nihče ni posnel. Ko mi je mlajša hči, ki študira režijo, za presenečenje posnela spot, sem rekel: veš kaj, posneli bomo film o Vojvodini! O Vojvodini, kakršno sam vidim: o gosposki Vojvodini, avstro-ogrski Vojvodini. Vedno snemajo le filme, v katerih kažejo Vojvodino s Cigani, goskami, blatom ... Vojvodina ni le to. Ta ravnica ima poetiko, ki je kompleksnejša. Vseskozi vzdihujemo o naši ravnici, ki pa je v resnici lepa le v določenih obdobjih leta. Sicer je dolgočasna. A kljub temu je mogoče iz nje nekaj potegniti. V filmu bodo nastopili starejši igralci, moji prijatelji: Rade Šerbedžija, Miki Manojlović ... Nastopilo pa bo tudi veliko igralcev, ki že po scenariju morajo biti mladi. Debitanti. To mi je zelo všeč, saj mnogi igralci zaključijo študij, a nikoli v življenju ne igrajo niti v enem filmu. Namesto tega vodijo televizijske oddaje za narodnjake in podobno. Ta film bo torej nekakšna dodatna akademija, kamp, kjer bodo prvič videli, kako se snema pravi film. Imamo tudi dobrega direktorja fotografije Sukija Medenčevića. Je naš človek. No, to je zelo problematična beseda: naš. Kaj to pomeni? Je iz Maribora? Ni, je iz Dervente, študiral je v Beogradu in Pragi, že več let predava na akademiji v Los Angelesu in dela v Spielbergovem studiu DreamWorks. Odrastel je s Pričo o Vasi Ladačkom, tako da je takoj, ko je prebral scenarij, rekel: čeprav imam še veliko drugega dela, bi zelo rad sodeloval. Mislim, da se bomo od njega veliko naučili. Ko bomo Slovenijo naslednjič obiskali s filmom, se verjetno ne bomo osramotili. Morda bomo prišli tudi na Primorsko. Da ne bo Primorski vedno treba hoditi na Štajersko.”

Že dolgo vas ni bilo v Portorož.

“Sem dober gost: pridem poredko in ostanem za kratek čas. Zato so me vsi veseli. A res je, zdaj že pogrešam Avditorij, dolgo me ni bilo tja. Ko sem še prihajal, je bilo drugače, na koncerte je prišlo tudi veliko Hrvatov. Zdaj se bojim, da ne bi bilo dovolj občinstva. In kaj potem? Naj kvarim lepe spomine? Že dolgo nisem nastopal niti v Križankah. Že tri leta nisem imel večjega koncerta.”

Zakaj ne?

“Zaradi zgodbe z bendom. V nekem trenutku smo prišli do zgornje meje. Koncerti so bili vsakič super, odlični, a vselej je bilo enako. Vsi v bendu smo že starci, skupaj smo doživeli že precej velikih koncertov in vsega. Ugotovil sem, da jih ne morem več motivirati, da ne uživajo več, kot bi si sam želel. Rekel sem, da bi nam prav prišel odmor. Če se nas bo kdo spomnil in nas izzval, se bomo spet dobili in delali skupaj. Zdaj raje delam manjše koncerte. Imam namreč knjigo, ki je nisem zaključil - Kalendar mog detinjstva. Na koncertu z občinstvom klepetam le o zgodbah iz te knjige. Opazil sem, da to ljudi zelo radosti. To so zgodbe, v katerih ni politike. V krajih, kjer zdaj preživim največ časa, v Novem Sadu, Vojvodini, so ljudje obremenjeni s politiko, jaz pa v dveh urah koncerta ne izgovorim besede Kosovo. To je senzacionalno! Tam težko mineta dve uri, ne da bi kdo izgovoril to besedo. Ljudje s koncertov hodijo veseli, dobre volje. To zmorem storiti. Sveta pa ne morem spremeniti, to zdaj vem. Včasih sem mislil, da ga lahko. V času, ko smo rušili Miloševića.”

Leta 2000 ste izdali ploščo Devedesete, svoj najbolj politično angažiran album.

“In takoj zatem je prišel 5. oktober, Đinđić, vse te stvari, in rekel sem si: to je to, zdaj se bomo končno vrnili tja, kamor sodimo. Tistega leta sem bil tudi v Združenih narodih v New Yorku ...”

Kot ambasador dobre volje?

“Ja, kot ambasador dobre volje UNHCR, visokega komisariata za begunce. Neki strokovnjaki tam so mi rekli: dosegli ste pomembne spremembe in vse bo dobro, ko se zamenja kakšnih devet, deset vlad. Debelo sem gledal: so normalni?! Pričakujem, da bo vse dobro že takoj zdaj, ko se vrnem v Srbijo! A očitno so tile vedeli nekaj, česar mi nismo. Sem že v letih, ko me ne zanima več, kje bo naslednja olimpijada, kaj šele da bi me zanimalo, kako bo čez devet, deset vlad. In tako sem dojel, da lahko spreminjam le svoj del sveta. Mislim tudi, da samo tako lahko spremenimo svet: da vsakdo spremeni svoj del sveta. Zdaj se trudim, da ne govorim o politiki. V Sloveniji pa so bile politične teme tako ali tako vedno deplasirane. Ko smo za ploščo Devedesete posneli pesem Živeti slobodno, je bila to pri nas himna, imela je strašno energijo ...”

Mar je niste napisali prav za gibanje Otpor?

“Ne, oboje je nastalo nekako sočasno, Otpor je pesem vzel za svojo himno, vse se je neverjetno ujelo. Tistega leta smo potem igrali na Lentu, veseli smo bili, da se je pri nas vse tako končalo. Peli smo Živeti slobodno, pa so nas ljudje gledali, češ: ja, saj živimo svobodno, pa kaj? Tovrstne pesmi, ki so pomembne za manjši prostor, niso tako lepe in močne kot Priča o Vasi Ladačkom, Jesen stiže, dunjo moja, Lepa protina kči ali katerakoli druga ljubezenska pesem, ki jo vedno pojem z enakimi emocijami, pa naj nastopam v Mariboru, Skopju, Sarajevu, kjerkoli. Ljubezen je močnejša in aktualnejša od politike.”

Pred nekaj leti ste šli tudi v etno ...

“To mi je bilo tako všeč! In tako težko se izmotavam iz tega. V etnu igram s tamburaši, z violinisti, krasnimi glasbeniki. Imam odličnega violinista Ignáca Schnöna, ki je v tem žanru fenomen, imam krasnega saksofonista in klarinetista Gabora Bunforda, moj pianist Aleksandar Dujin - Duja je virtuoz, imam harmonikarja, Slovaka iz Vojvodine, ki je rariteta med harmonikarji, saj ne igra narodnjakov, ampak bolj takšno, francosko harmoniko. Zdaj mi je tako težko snemati pesmi brez njih. Vse skladbe slišim, kot bi jih igrali oni. Iščem priložnost, da bi spet snemali takšen ... ne bi rekel etno. Beseda etno je deplasirana, tega konja so že vsi jahali, utrudil se je. Raje bi rekel, da se gibljemo v vodah world musica, nekakšnega spoja klasične pop glasbe in tamburaškega zvoka. Takšno glasbo bom zdaj preizkusil še v filmu. Če ne bo šlo, se bom vrnil h klasičnemu šansonu, k stvarem, ki mi gredo najbolje od rok.”

Kako to, da ste se odločili za snemanje filma po lastni pesmi? Mar ni nevarno na platnu prikazati oseb, ki že toliko desetletij živijo le v pesmi in si jih vsak poslušalec predstavlja po svoje?

“Tega prav gotovo nikoli ne bi storil, če ne bi bilo Gospodarja prstanov. To je bila ena mojih najljubših knjig na gimnaziji. Ne vem, kolikokrat sem jo prebral. Prepričan sem bil, da filma ni mogoče posneti ravno zaradi tega: knjigo v domišljiji vsak vidi po svoje. Potem pa so posneli ta film, ki se v osemdesetih odstotkih prekriva z mojo domišljijo, ponekod pa je stvari prikazal še bolje. Kar je zelo težko, saj je težko biti boljši od domišljije. Mi bomo v filmu prikazali le en detajl iz življenja o Vasi. V scenariju je tudi zapisano: Nikolina priča o Vasi Ladačkom. Pripovedovalec bo torej le eden od junakov. Isto zgodbo drugače vidi Vasa, drugače jo vidi njegova punca ... Scenarij sem natisnil kot knjigo in tudi pisal sem ga kot roman. Odkar je izšel, je minilo že več kot leto, in vsi vtisi so pozitivni. Nihče ni rekel: to je pa drugače, kot sem si predstavljal. Zdaj moramo zadeti še pravo sliko, kar verjetno ne bo težko. Ekipo namreč zbiramo tako, da bo držala skupaj. Če mi kdo priporoča kakšnega strašno dobrega mojstra za luči in doda, da je ta mojster sicer malce nervozen, odgovorim, da me ne zanima. Hočem, da je vse pozitivno. Nekaj časa sem celo mislil, da bi v enem samem filmu zbral vse svoje like: Vaso Ladačkega, Božo Puba, Lepo protino hčer ... Ampak ne. Kaj pa vem, morda bomo pa snemali vsak film posebej. V naslednjem filmu bo morda nastopil panonski mornar. Ali pa ne. Saj je na svetu še veliko drugih, izvirnih tem. Zdi pa se mi, da si junaki mojih pesmi po vseh teh letih zaslužijo vsaj en film. Prave režiserje sem vprašal, ali bi snemali ta film: Gorana Markovića, Rajka Grlića ... A vsi so rekli: to je super, toda ta film moraš posneti ti. Rekel sem jim, da znam pisati glasbo, tudi scenarij, ne znam pa snemati filmov. Rekli so: pa saj imaš dobrega direktorja fotografije in dobrega asistenta, drugo pa niti ni kakšna velika modrost. Kako da ni?! Rad gledam filme in zelo spoštujem režiserje. A so vztrajali: snemati moraš ti! Jaz pa: ampak če mi uspe in dobim oskarja, bom moral potem snemati še kakšen film. Ne, res nimam teh ambicij. Ta zgodba je namenjena le tistim krajem, kjer poznajo Vaso Ladačkega in mene. Ni moj cilj, da bi ob filmu jokal kdo v Stockholmu, ki ne ve, niti kje smo mi niti kdo je Vasa Ladački.”

Ste pripravljeni na primerjave s filmom Ljubiše Samardžića Jesen stiže, dunjo moja, prav tako posnetim po vaši Priči o Vasi Ladačkom?

“Tu sem bil zelo malo vključen. Pisal naj bi scenarij, a sem bil le nekakšen korenček pred tistim oslom, ki se mu reče produkcija, denar, finance. Govorili so: snemali bomo film, Djole bo pisal scenarij, Djole bo posnel glasbo, igrala bo Djoletova hči ... Ko so zbrali denar, pa so rekli: zdaj Djoleta ne rabimo več. To je normalno, take stvari se v tem poslu dogajajo. Nisem kdove kako razburjen, me je pa vse skupaj napeljalo k temu, da napišem svoj scenarij. Ko sem prebral scenarij, po katerem so posneli ta film, sem namreč rekel: to ni ta mentaliteta, niso je zadeli. Scenarij je napisal človek iz Beograda, meščan, ki nima stika s to mentaliteto. Poleg tega je pisal po napotkih Ljubiše Samardžića, ki je iz Niške Banje in bi morda posnel odličen film o Niški Banji, Vojvodine pa ne razume, kot jo razumem jaz. Ne vem, koliko sem objektiven. Je prava Vojvodina tista, kakršno vidimo mi iz Vojvodine, ali takšna, kakršno vidijo drugi? Sicer pa tega filma nisem gledal. Če bi ga šel gledat v kino, bi me vsi opazovali, kako reagiram. Projekcije nisem hotel kvariti ne sebi ne drugim. Slišal sem le govorice. Tisti, ki so ga gledali, so bili nekako razočarani. Rekli so, da to ni to. Film, ki ga bomo snemali mi, bo nekaj povsem drugega. Edini problem, ki ga imamo zdaj, je ta, da so v scenariju vsi liki strašno pametni. V realnem življenju ni tako. Imaš scenarije, v katerih vsi preklinjajo, shit, fuck in podobno, pri nas pa celo kolesarju, ki švigne mimo, uspe izreči kakšno modrost. A bomo stvar že kako rešili. Tako ali tako imamo preveč gradiva. Zdaj komaj čakam, da začnemo snemati. Pa četudi je težko zbrati dovolj denarja ...”

Tudi če si Balašević?

“Zlasti če si Balašević! Če si Balašević, ti vsi že od začetka pravijo: vsaj za vas pa res ne bo težav. Potem ti pa nihče ne pomaga. V Srbiji je tudi tako, da je vse povezano s politiko, vse je odvisno od tega, katerega ministra je postavila katera stranka. Po tridesetih letih dobre kariere te zavrnejo, ker si pozabil dati poštno znamko ali ker prošnje nisi napisal v fontu Ariel 12, kot zahtevajo, ampak v fontu Ariel 11. No, zdaj nam je pa vendarle uspelo. Olivera, ki ni le producentka filma, ampak vsa ta leta tudi producentka naše družine, stvari zbira z neverjetno žensko energijo. Zdaj smo že predaleč, da filma ne bi snemali. Gotovo ga bomo. Vsi mi - jaz kot scenarist, avtor glasbe in režiser, ena hči kot glavna igralka, druga hči kot asistentka režije - čisto vsi smo se odrekli honorarjem. Vemo, da s filmom ne moremo zaslužiti. Kinematografi so danes prazni, filme vsi gledajo le še na dvix-ih in dvd-jih, a vsi si želimo, da bi nam ostal en tak film, ki nas bo še leta veselil. Če bomo potrebovali denar, bomo pa kaj napisali za narodnjake. Ne, tako daleč pa še nismo prišli.”

Snemate film, torej nove plošče verjetno še ne bo?

“Za predstavo, ki jo bom nocoj predpremierno predstavil v Mariboru, sem napisal čisto nove pesmi. In jih še pišem. Imam jih že štiri ali pet. Prepeval sem jih že v Somboru in Subotici, kjer smo imeli prve gledališke koncerte, a mularija je nove pesmi posnela z mobiteli. Ko bo cikel koncertov mimo, jih bomo posneli za ploščo, zdaj pa so na internetu že v verzijah, ki še niso dokončne. Že jutri lahko pridem na oder z novo verzijo, ki pa jo bodo verjetno spet dali na internet.”

Zdaj si najbolj izmenjujejo vašo novo pesem Ne vredi, kasno je.

“Ja, a to je bil le en poskus. Naslednjič sem jo že pel s povsem drugačnim, veliko boljšim tekstom. Ko sem jo zapel prvič, so jo že posneli, jo dali na internet, potem pa mi je nekdo rekel: pa saj ta pesem se že vrti. Rekel sem: nemogoče! Najprej sem želel imeti takšne predstave: začel bi z novejšo pesmijo o mami, vmes bi pel nove pesmi, sklenil pa bi s pesmijo Mrtvi s plošče Devedesete, edino starejšo pesmijo. A to očitno ni mogoče. Žal sem bolj popularen, kot mi ustreza. Vse, kar rečem, posnamejo, pa tudi če je le štos. Zato sem sklenil, da novih pesmi ne bom pel, dokler ne pridem do končnih verzij besedil. Bo pa to dober razlog, da se čez šest mesecev vrnem z novimi pesmimi in jih predstavim tudi slovenskemu občinstvu.”

Kaj se je skozi desetletja bolj spremenilo: občinstvo ali Ulica Jovana Cvijića?

“Oh, Ulice Jovana Cvijića zdaj ne morem prečkati, včasih pa so se po njej sprehajale goske, rasla je trava, na sredi ceste smo igrali nogomet, kak dan pa je mimo zapeljal celo kakšen Opel Olympia. Avtu smo se za dvajset sekund umaknili in se jezili, kam gre ta svet, ko pa ne moremo v miru igrati nogometa. Zdaj je vse drugače, ulica se je popolnoma spremenila. Publika pa je bolj ali manj enaka. To je posebna vrsta ljudi, ki imajo radi poezijo, ki več pozornosti posvečajo besedi, sporočilu. Zato mi je bil kar velik problem, ko so se začele dogajati vse tiste reči v Jugoslaviji. No, zlasti v Srbiji. Živim pač v Vojvodini, ki res ni srce Srbije, je pa blizu Srbije. Na koncertih me je nenadoma zmedlo: odkod ti ljudje?! Na moje nastope so vedno prihajali le normalni, zdaj pa prihajajo tile ...”

Kakšni so bili?

“Povsem drugačni: agresivni, militantni, nacionalistični. Sem iz Novega Sada, ki je večnacionalno mesto, zelo podobno Mariboru, Varaždinu, Osijeku, vsem tem mestom na ravnici, ki so odprta na vse strani. Stvari sploh nisem dojemal tako: mi, vi, oni, naši ... Kadarkoli sem imel bend ali nogometno moštvo, vedno je bilo vse večnacionalno. To so bili moji rojaki. Ne more biti moj rojak nekdo, ki sicer pripada istemu narodu kot jaz, a sovraži človeka, s katerim sem doslej živel in igral. Ko se je po 5. oktobru 2000 vse spremenilo in so me vprašali, kako je zdaj na koncertih, sem lahko ugotovil le: tako je, kot je bilo včasih. Na moje koncerte so spet hodili tisti stari, medtem ko ta novih nismo spreobrnili v novo vero. Našli so svojo glasbo, ki je nekje med rockom in narodnjaki. Imajo svoj turbo. Zgrozim se, ko k meni pristopi kakšen mulec in mi reče: moji najljubši pevci ste ti, 50 Cent in Ceca. Pa saj to ni normalno! Preprosto ne gre skupaj. To je tako, kot bi dejal: sem zelo patriarhalen in snemam porniče s ponijem.”

---