Žuborita obe, tako voda kakor pesem

Četudi že več let kulturno bogati Izolo in vztraja v še tako neprijaznih razmerah, je Drago Mislej - Mef nov niz poletnih koncertov v Ljubljanski ulici minuli četrtek pričel brez občinske podpore. So pa nekaj prispevkov primaknili obiskovalci, malo v zahvalo za bevando, več pa za pesmi, ki sta jih nizala Andrej Trobentar in Sabina Vostner, blagoglasna in uglašena z naravo.

IZOLA >Bilo je, kakor še ni bilo: na Largu pri špini, kjer se na koncertih, razstavah in drugih srečanjih z umetniki običajno drenjamo in sproščeno družimo, je uvodni Četrtkov večer pri špini užilo le 40 obiskovalcev, druge sta ustavila trakova, ki sta zamejevala prizorišče.

Drago Mislej - Mef je pohvalil kooperativnost policistov, po več obiskih na njihovi postaji je dobil dovoljenje tudi za ozvočenje, s katerim bi - se je nasmehnil - lahko v uličici nastopili celo ZZ Top. A najbolje je začeti s kantavtorjem. In še bolje z dvema!

Slovensko, rusko in angleško

“Potuješ skozi mrtve hiše, potuješ sam in tih,” je s Pesmijo o mladem vetru začela Sabina Vostner, hči Moskovčanke in Štajerca, leta 1984 rojena v Moskvi. Odraščala je v Slovenski Bistrici, pot jo je vodila še po drugih koncih Slovenije, zadnja leta živi na Goriškem.

Glasbeno pot je začela v projektu Allegro non troppo, kasneje je ustanovila zasedbo Swarga, s katero je leta 2011 izdala album To the Sun, štiri leta pozneje pa z več gosti še samostojnega Following the Birds. Pesni in prepeva v slovenščini, ruščini in angleščini, na potovanjih med jeziki in kraji pa svoje zgodbe prenaša sila raznolikim ljudem, ki jih tako spoznava in razumeva. “To je globlje potovanje,” je povedala v Izoli in v teh nenavadnih časih poudarila, da se spremembe začnejo v posamezniku, šele nato se lahko nadaljujejo v revolucijo.

V pesmih, ki včasih zadišijo po klasikah Joni Mitchell, kdaj v njih odmeva Suzanne Vega ali kdo drug svetovnega slovesa, Sabina Vostner tankočutno ubeseduje spremembe v naravi, osvobajanje sebe, nujno iskrenost, povezanost ljudi in še marsikaj. Igranje kitare na prste se tu in tam umakne udrihanju akordov, v Izoli pa so naslovni pesmi letošnje knjige Preraščanje pomladi pritegnili še galebi.

Mojster kitare in glasu

Pred nastopom naslednjega kantavtorja je Mef obudil spomine: “Med študijem v Ljubljani sem bil v domu FSPN taborniški kitarist, na žurkah zadolžen za igranje, peli pa smo vsi. Mimo je hodil en tip, ki me je hvalil. Nekdo mi je povedal: 'Pazi, to je Andrej Trobentar, on zna igrati kitaro, veš.' Potem sem mu neprevidno rekel, da bi rad slišal, kako pa on igra in poje. Zaigral in zapel mi je komad Jethro Tullov Locomotive Breath. Kakih štirinajst dni se nisem dotaknil kitare, spravil me je v kulturniški molk.”

Trobentar je bil v sedemdesetih najprej pevec skupine Sedem svetlobnih let, predhodnice Buldožerja, zatem pa je pesnil in pel v bendu Na lepem prijazni - istoimenska vinilka iz leta 1980, na kateri se divje prepletajo rock, jazz in poezija, velja za enega krepkejših slovenskih albumov, Trobentar pa za enega naših najboljših rock pevcev. “Potem pa mi nekega dne pravi, da ga zdaj najbolj zanima instrumentalna glasba,” je zbranim povedal Mef in se zasukal h kolegu: “Pa ravno tebe! Če bi mene, ne rečem nič, ampak ti moraš peti.”

Trobentar včasih poje in igra, včasih samo igra, včasih samo poje ... In pesni. Leta 2000 je pri Alephu svoje verze objavil v knjigi Rdeča labodka, leta 2014 pa je pri založbi Celinka izdal album Dar, krepko zbirko pesmi, skozi katere ga spremljajo izvrstni glasbeniki.

V Izolo, kjer je v času “lokalov za en tolar” kot akademski slikar imel prodajno galerijo, se je iz domačih Logaršč nad Baško grapo vrnil samo s kitaro in glasom. “Frane Milčinski - Ježek je rekel: 'Spoštovani publikum!' To je pomenilo, da se je treba zbrati. So stvari, ki jih je treba slišati,” se je nasmehnil in že gibko prebiral strune. Z uvodnim instrumentalom je poslušalce potegnil v svoj svet, kjer čas teče drugače. Sledila je novejša, v kateri žuborita tako voda kakor pesem, vse teče, kroži, eno samo vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljanje. “In kar je in kar je b'lo, že ves čas tukaj teče,” prepeva Trobentar. Tudi v pesmi Gosta je hosta in drugih so se vrstile žive slike iz narave, nakar so med instrumentalom v vročem večeru potni prsti po struni zdrsnili tudi malo po svoje. Tu in tam se je treba zmotiti, je prikimal Trobentar, popolnost je dolgočasna, šele improvizacija prinese globino.

Odložil je kitaro in samo z glasom, a cappella, da bi poudaril besedilo, zapel Leva ter Med nebom in zemljo, slednjo z drugačnimi verzi kakor na albumu Dar. Spomnil se je srečanja s Frankom Zappo v Pragi in nanizal še nekaj verzov iz njegove Ms. Pinky, v kateri občuduje oglašanje činele kot solo glasbila. Navdihnjen s to skladbo je napisal Val za valom, s katero je, spet ob kitari, radoživo sklenil kratek, a nepozaben nastop.

Ta četrtek, prav tako ob 20.30, bo verze in glasbo pri špini prepletal mlad dvojec: pianist, šansonjer in pesnik Tomaž Hostnik ter violinist Matija Krečič.

---