Ženska, moški in besede

“Prebrala sem ga na mah in ugotovila, da imam v rokah dragulj, najlepše besedilo, ki sem ga dobila kot igralka,” je na včerajšnjem srečanju z novinarji v Trstu dejala Nataša Barbara Gračner. Je članica ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, kjer je do upokojitve delal tudi Ivo Ban. Tokrat bosta družno nastopila v uprizoritvi Handkejevega “poletnega dialoga” Lepi dnevi v Aranjuezu, ki ga na mali oder Slovenskega stalnega gledališča (SSG) postavlja režiser Igor Pison. Predpremiera bo v četrtek ob 20.30, premiera pa večer zatem.

TRST > Kontroverzni avstrijski pisatelj slovenskih korenin Peter Handke (1942) je Lepe dneve v Aranjuezu (Die schönen Tage von Aranjuez) pred šestimi leti napisal za ženo Sophie Semin, igralko, ki je predlani eno od dveh glavnih vlog upodobila tudi v istoimenskem filmu Wima Wendersa. V osrčju igre je dialog med moškim in žensko, ki se nekega sončnega popoldneva pogovarjata o ljubezni. Drugega tukaj tako rekoč ni. Prizorišče: zaplata umetne trave, mizica in dva stola. In seveda vrhunska igralca, ki se “le” pogovarjata in molčita.

Luksuzna počasnost

Tovrstna predstava, ki jo režira Igor Pison, je pravzaprav edina logična, je pojasnila Nataša Barbara Gračner, ki prvič igra tako v tržaškem teatru kakor v Handkejevi igri: “Če bi se režiser odločil za vnašanje zunanje akcije v predstavo, bi bil to hud vdor, nasilje nad besedilom. Ta igra zahteva dva človeka, ki si vzameta čas. Kar je danes prepovedan luksuz, saj moramo vsi hiteti in delati. Že branje knjige je za koga lenarjenje. Pri Handkejevem besedilu ne vemo, koliko ur traja, kako dolgo se moški in ženska pogovarjata, kako dolgo se tiho gledata ... Opravka imamo torej tako z večnostjo kakor z minljivostjo.”

Dramska predloga resda ne prinaša klasične odrske akcije, se pa zato veliko dogaja v besedah, poudarja režiser Igor Pison, umetniški koordinator SSG, ki je tokrat poskrbel tudi za scenografijo, medtem ko so kostumi delo Belinde Radulović. “Marsikaj se zgodi na drugi ravni, ki pa je mogoče nismo več vajeni, nimamo potrpljenja, da bi ji sledili,” ugotavlja Pison. “V gledališču me zanima zlasti človek na sceni, kar je pri tej predstavi bistveno.”

Ustvarjalce navdušujeta tako Handkejevo besedilo kakor tudi briljanten prevod Štefana Vevarja.“Med branjem sem se ustavila po vsakem stavku in razmišljala, kako je mogoče, da Handke emocije ujame na tako lep, subtilen način,” se je nasmehnila Nataša Barbara Gračner. “Na primer, skozi opis narave izvem, kaj se tisti trenutek dogaja v opisovalki. Ena večjih odlik besedila je tudi načrtna odprtost: moški in ženska sta lahko mož in žena, prijatelja, ljubimca, terapevt in pacient ...”

Prvo gostovanje v tržaškem gledališču igralko veseli, zaradi prepletanja italijanščine in slovenščine ima občutek, da resnično ustvarja v “svetovnem miljeju”, navdušena pa je tudi nad režiserjem in soigralcem: “V Mali drami sem si večkrat ogledala predstavo Angel pozabe, ki jo je po romanu Maje Haderlap režiral Igor Pison, in želela sem si delati z njim. Še toliko lepše je, da lahko igram v Handkejevem delu, in to z Ivom Banom, s katerim sem že večkrat stala na odru in si sploh ne predstavljam drugega igralca za to vlogo. Če je na drugi strani mize on, imam veliko lažjo nalogo.”

Gostobesedna slovenska kri

Njen soigralec Ivo Ban je prikimal: “Pison me je poklical in vprašal: Handke, Nataša Barbara in ti? Odgovoril sem: ja! Vse troje me je pritegnilo. Takšen tip gledališča sem si zmeraj predstavljal. Skozi sem dal že vsa mogoča gledališča akcije, tako da je tovrstna predstava nekakšen obliž. V veliko veselje mi je.”

Ban se je s Handkejem in tržaškim teatrom že srečal, in to sočasno - pred petimi leti je nastopil v koprodukciji Še vedno vihar, ki jo je na odra ljubljanske Drame in tržaškega teatra postavil režiser Ivica Buljan. “Tam sicer nismo imeli tako briljantnega prevoda, kakršen je zdaj Vevarjev, a sem vseeno že lahko užival ob Handkejevi gostobesednosti. Prenesena v slovenski jezik ničesar ne izgubi, ostane kakovostna. Morda je vendarle tu čutiti tudi avtorjevo slovensko kri. Handke je resda kontroverzen, a kadar prime svinčnik v roko, je vrhunski pisatelj in dramatik, ki ga interpretiram z velikim spoštovanjem,” pravi igralec. In poudarja, da se moški in ženska v igri Lepi dnevi v Aranjuezu med pogovorom očitno lahko dotakneta katerekoli teme, kljub nesoglasjem pa nikoli ne dvigneta glasu: “Tudi če se ne strinjata, sta prijazna drug do drugega. To je morda lahko zgled za današnji čas, ko se soočamo s hudimi klimatskimi spremembami in podobnim. Če bi se pogovarjali, kakor se midva v predstavi, bi morda lahko rešili težave.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---