“Žena pravi, da se mi mudi živeti”

Marko Hatlak, vrhunski harmonikar iz Idrije, bo letošnje valentinovo na štirih koncertih uglasil s svojo Kapobando in z gostom Vlatkom Stefanovskim, kitaristom legendarnega benda Leb i sol.

IDRIJA, SEŽANA, KOPER > Marko Hatlak (1980) bo jutri, na valentinovo, s tovarišijo nastopil v Kosovelovem domu Sežana, večer zatem v domžalskem klubu Blunout, v petek v Gledališču Koper, v soboto pa še v mariborskem klubu KGB.

Se bodo koncerti ob valentinovem kaj razlikovali od siceršnjih?

Marko Hatlak, harmonikar: “Dolga pot ni potrata časa - delo, proces, raziskovanje delajo človeka plemenitejšega, vlivajo ti znanje, bogatijo življenje in te hranijo z emocijami.”

“Se bodo. Najprej bomo mi, Kapobanda, zaigrali pet, šest skladb, zatem pa bom na oder povabil posebnega gosta. Vlatko Stefanovski, makedonski glasbenik, ki velja za verjetno največjega kitarista tega področja, bo zaigral dve svoji skladbi, z looperji, z nasnemavanjem v živo, s čimer doseže pomnožitev kitar. Zatem se nam bo pridružil še pri petih, šestih skladbah, na koncu pa bomo spet zaigrali brez njega. Poslušalci bodo tako doživeli tri različne nastope na enem samem koncertu.”

Kako se vaša harmonika ujame z Vlatkovo kitaro?

“Ujeli sta se že pred leti, kakor tudi midva. Sva velika sanjača in občudovalca umetnosti, kar se je prelilo v najin skupni zvok. Vlatko je neverjetno hiter glasbenik in ima ogromno izkušenj na področju balkanske glasbe, priredil je veliko makedonskih ljudskih pesmi. Zelo se mi je v spomin vtisnil album Krushevo, ki ga je posnel z Miroslavom Tadićem. Zaželel sem si sodelovanja s Stefanovskim, lepo sva se ujela in imava za sabo že dvanajst, trinajst koncertov. Nastopi ob valentinovem bodo verjetno zadnja priložnost, da poslušalci doživijo naše skupno igranje.”

Je z njim bistveno drugače nastopati kakor z Iztokom Mlakarjem?

“Zelo! Sta povsem različna umetnika. Pri Iztoku je neverjetno močna beseda, ki jo kot igralec občinstvu mojstrsko posreduje - tako zgodbe kakor čustva. Vlatko pa komunicira zlasti prek glasbe. Je tudi balkanskega značaja, pri čemer se lepo ujame s Kapobando. Tudi ta razlika je pomembna: z Iztokom nastopam v okviru skupine FUNtango, z Vlatkom pa s Kapobando.”

Od Bacha do Purplov

Kaj pa vi? Ste s Kapobando drugačni kot s FUNtangom?

“Gotovo, več let po skupini FUNtango sem Kapobando zasnoval prav z željo, da bi ustvarjal drugačno glasbo in še razširil svoj izraz. Sem klasično izobražen glasbenik, kar je bolj slišati pri FUNtangu - igramo tako Vivaldija kakor moja klasično usmerjena dela. S Kapobando pa ustvarjam zvoke, ki so vame zlezli skozi leta sodelovanja s skupino Terrafolk. Spremljajo me klarinetist in flavtist Goran Bojčevski, kontrabasist Rok Hozjan in kitarist Miha Meglič ...”

... ki pa so tudi klasično izobraženi glasbeniki.

“Res je, a sam zvok je bolj ljudski. Igramo gypsy swing, irske in ruske melodije, balkansko glasbo, tudi moje avtorske skladbe. Zvok je zelo drugačen od tistega, ki ga ustvarjam s FUNtangom.”

A s Kapobando sežete tudi do Bacha in Mozarta.

“Ko smo snemali ploščo, sem hotel tudi s Kapobando doseči določeno širino, ne pa se omejiti na en slog ali področje, denimo na balkansko glasbo. Bach je osnova mojega ustvarjanja, brez njega bi bila moja glasba veliko siromašnejša. Bach ima tehniko, ima notranji mir, zame je nepogrešljiv. Je pa tudi on črpal iz ljudskih motivov in potem to spravil na tako čudovito raven, da se je ohranilo vse do danes. Tradicijo spoštujem.”

In Bach ne izključuje Deep Purplov?

“Kapobanda združuje marsikaj. In to najraje počne s humorjem. Rif uspešnice Smoke on the Water smo vključili v skladbo Musaka - že z imenom nakazujemo, da ponujamo glasbeno jed iz več slojev, ki skupaj sestavljajo novo celoto. Skladba je zanimiva, saj poslušalci ne pričakujejo, da se bodo družili Michael Jackson, Prince, Smoke on the Water, Stayin' Alive, beatbox ...”

Hvaležen za svoj poklic

Že snujete kaj novega?

“Ogromno načrtujem, tudi z najnovejšo zasedbo Marko Hatlak Band. Je edina moja z bobni. Tam pridejo na račun latino, pop, funk ... Načrtujem izid nove plošče pred poletjem, tako da zdaj pišem nove skladbe, ki jih bomo snemali predvidoma spomladi. Pripravljam tudi solo ploščo, ki jo bom v celoti posvetil Bachu. Trudim se slediti svojim idealom, iskreno ustvarjati in ponujati kakovostno glasbo.”

Kaj vas navdihuje?

“Dobro vprašanje, se tudi sam večkrat vprašam, kaj me goni, odkod mi ta večna obsedenost. Žena pravi, da se mi mudi živeti. Morda. Blazno lep občutek me prevzame, ko energijo dam v glasbo, ki zazveni, kakor si želim, uglašena z mojimi ideali. Glasbeniki smo gotovo egoisti, ki ne delamo samo za občinstvo, ampak tudi zase. Ne štejem plošč, ne štejem koncertov, nenasiten sem - želim si le več in več emocij.”

Ob kulturnem prazniku smo slišali veliko grenkih o životarjenju umetnikov v naši deželi. Se preživljate s harmoniko?

“Se, v glavnem s koncerti. A se nočem pritoževati. Pri vsem lahko najdeš kaj slabega, a najpomembnejše mi je, da ostanem predan in ustvarjalen. In hvaležen, da lahko opravljam ta poklic. Če uspeh meriš v evrih, življenje seveda ni vselej rožnato, a hvaležen sem, da se lahko preživljam s tako kreativnim poklicem. Ustvarjam tisto, o čemer sem sanjal, in to z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Seveda si včasih zaželim, da bi se razmere vrnile v čas mojega otroštva. Če samo pomislim, kakšni bendi so se vrteli po radiu, kakšne stvari si videl na MTV, kako smo cenili veščine pri igranju glasbila! To pogrešam. Zdi se mi, da mladi izgubljajo občutek, zakaj je nekaj težko početi, zakaj je nekaj globoko in kako je ustvarjalec to dosegel, pa naj gre za slikarja, glasbenika ali kakega drugega umetnika. Škoda, da vse bolj pristajamo samo na hitro pripravljeno hrano. Še zmeraj verjamem v določene vrednote: v ljubezen, prijateljstvo, poglobljeno delo ... To gre na dolge proge, ne čez noč. Vedeti moramo tudi, da dolga pot ni potrata časa - delo, proces, raziskovanje delajo človeka plemenitejšega, vlivajo ti znanje, bogatijo življenje in te hranijo z emocijami.”

---