Zagrabi umetnost in jo zasukaj!

Težka skulptura, ki se živahno vrti na vrveh, pet knjig, skupaj privitih na vijaku, maketa Pirana, tudi ta na vijaku ... Predsinočnjim so v izolski galeriji Insula odprli razstavo Vijak, na kateri se bo Miha Pečar do 7. decembra predstavljal z ducatom kamnitih skulptur, ustvarjenih lani in letos.

Odpri galerijo

IZOLA >Leta 1977 v Kopru rojeni Miha Pečar se je na Fakulteti za pomorstvo in promet v domačem Portorožu izšolal za strojnika, sledilo je pet let plovbe na prekooceanskih ladjah, zatem pa še študij na Akademiji za likovno umetnost v Carrari, pozneje tudi v Varšavi.

Pravi, da na ogled postavljeni kamniti vijaki povezujejo strojnika in kiparja, ki sobivata v njem. Gostitelj, umetnostni zgodovinar in likovni kritik Dejan Mehmedovič, pa poudarja, da je naslovni vijak zelo zanimiv nosilec raznolike simbolike: “Spirala lovi neskončnost, matica ima kot heksagram astrološko, mistično, ezoterično ozadje, še posebej zanimivo pa je, da je kamnita izvedba v svoji statičnosti pravzaprav negacija pravega vijaka, enega najmnožičnejših proizvodov vseh časov.”

Solidarnost med kiparji

Pečar sodi med tiste naše mlajše likovnike, ki nadaljujejo tradicijo obdelave kamna kot dela naše avtohtonosti, ugotavlja Mehmedovič: “Veseli me tudi nekaj zelo pomembnega: ti avtorji si pomagajo, med njimi je solidarnost, ki je pri tej dejavnosti velikokrat nujna.”

Umetniška obdelava kamna ima v Istri seveda dolgo tradicijo, o čemer pri nas najlepše priča simpozij Forma viva, kjer je bil še prejšnji mesec vodja delovišča in asistent kiparskim kolegom prav Miha Pečar.

“Razstava, ki jo imamo pred sabo, je prijetno presenečenje celo zame,” je dejal Mehmedovič. “Obdelava kamna je boj z materialom, iz katerega dobimo umetnine. Na tej razstavi imamo pred sabo vrhunsko izdelane skulpture, v vseh pogledih. Tovrstna obdelava terja tako znanje kakor izkušnje, ključen je že sam izbor kamna.”

Nekateri Pečarjevi kamni so mobilni, obešeni na vrvi, mogoče jih je sukati, nihati, se igrati ... Največ zanimanja na razstavi žanje skulptura, obešena na prepleteni vrvi, razpeti med jeklenimi drogi: obiskovalec kamen prime z obema rokama in ga večkrat zasuka, dokler se vrvi ne napneta. Ko skulpturo izpusti, se mora hitro umakniti, saj vrvi popustita in kamen se začne divje vrteti v nasprotno smer, navidez lahek kot peresce. “Takšno početje negira težo kamna, ki je vsekakor nesporna,” ugotavlja Mehmedovič.

Kamni, ki se gibajo

Na tej razstavi ni napisov s prepovedjo dotikanja umetnin. “Želim, da se skulpture gibajo v prostoru in da jih obiskovalci preizkusijo,” pravi Pečar. In z roko k vrtenju spravi kamen, ki ga je izvotlil, saj je želel odpreti prazen prostor, ga ujeti ali vsaj uzreti v skulpturi.

Impresivne so knjige, ki dajejo vtis, da bi jih silovito razgnalo narazen, če jih ne bi stiskali matici, priviti na vijak. Podoben motiv je že pred več leti upodobil Dean Verzel, ki pa je povezal svinčene knjige, se spominja Mehmedovič.

Če znaš, lahko v kamnu najdeš marsikaj. “V Istri imamo dober material,” prikima Pečar. “Sem za 'kilometer nič', za uporabo stvari iz domačega okolja. Najljubši so mi marmorji. Če bi moral izbrati, bi najljubši kamen našel v Marušićih.”

---