Vanja Pegan: “Ljudje danes ne znajo komunicirati s seboj, ker se ne poznajo”

V nevihtni kapljici nad mestom samevam, druga zbirka haikujev pisatelja Vanje Pegana, Pirančana iz Izole, k branju nagovarja vse, tudi ali zlasti mlade. “Razprti trenutki, ki se dovolijo vzeti le tistim, ki ostajajo človeški,” pravi o haikujih, ki so izšli na dan poezije. Tudi navzven je knjiga preprosto lepa, kar je zasluga ilustracij umetnika in avtorjevega nečaka Voranca Kumarja.

 Foto: Maja Pertič Gombač
Foto: Maja Pertič Gombač

IZOLA >Pisatelj Vanja Pegan se s kratko, a izjemno tankočutno pesniško formo, ki izhaja iz japonske tradicije, ukvarja v času, ki je pravzaprav do umetnosti vse bolj brutalen. “Zelo pomembno je vztrajati in delati vse, v kar verjamemo, čeprav je na tem svetu za to vse manj prostora - zlasti za umetnost, kar se je v zadnjem času v naši državi še toliko bolj izkristaliziralo. Umetnost ni obravnavana le kot nepotrebna, ampak celo kot subverzivna. A to so celo zadeli, saj je dejansko subverzivna, ker je usmerjena proti velikim lastnikom, proti ljudem, ki želijo moč zaradi moči in lastnino zaradi lastnine. Skupno dobro je nekaj, kar današnje oblastnike straši. Ker skupno dobro pomeni solidarnost, solidarnost pomeni povezanost, povezanost pomeni spet moč. Bolj kakor politika bi morale prevladovati osnovne človeške vrednote.”

Sta pisanje haikujev in izdajanje knjig v samozaložbi danes subverzivna?

“Živeti kot umetnik je skoraj subverzivno. Pisanje je le dokazovanje pripadnosti nečemu. Ko sem formalno dobil status samostojnega delavca v kulturi, me je novinar vprašal, kako je s preživetjem. Takrat sem dejal nekaj, kar bo na prvi pogled zvenelo čudno: Plačal bi, da bi lahko pisal. Najprej mora biti želja, potreba, najprej moraš imeti nekaj, kar želiš povedati. Ko to imaš, lahko začneš pisati, in prav je, da si za to pošteno plačan.”

Vanja Pegan

pesnik

“Zelo dobro bi bilo, če bi pisanje haikujev, ta način ukvarjanja s seboj, postalo trend, podobno kot se je dobro štirikrat udeležiti maratona.”

Zakaj ste haikuje najprej objavljali na facebooku?

“Bil je zanimivo izhodišče. Ima veliko pasti, lahko pa je tudi zelo uporabno orodje, je svojevrstna 'piazza', trg. Najhitreje prideš do veliko ljudi. Tam sem doživel velik odziv, kar je zame najpomembneje - pri mladih. Prvo zbirko je kupilo veliko mladih, to se mi je zdel največji dosežek. Danes jih je skozi književnost in umetnost zelo težko nagovoriti iz več razlogov. Eden je cona udobja, kar je problematično. Ko se vanjo zapirajo mladi, jim postane vse težko. Uporabno je le tisto, kar je instant, hipno. A romana ne moreš prebrati v hipu. Ne moreš se v hipu poglobiti v poezijo. Potrebuješ čas. Ko so bili pred nekaj leti zelo popularni 'vines', nekajsekundni videi, sem pomislil, da bi nekaj takega poskusil z besedami. S haikuji vstopiti v območje ugodja, ker je potrebna hipna koncentracija, ki je, vemo, veliko otrokom primanjkuje. In kot sem poskušal nagovoriti z njimi mlade, sem nagovoril tudi sebe.”

Kaj ste odkrili?

“V njih sem odkril nekaj, kar je v meni dolgo raslo. Ker umetnost deluje na več ravneh, sem ugotovil, da je zavedanje trenutka izjemno pomembno. Živeti za včeraj je slabo, za jutri pa še bolj, in iz tega zavedanja trenutka sem ugotovil, da je nekaj najlepšega, kar si lahko podariš, prav haiku. Ljudje hodijo okoli, fotografirajo s telefoni in imajo na tone fotografij v želji, da bi ohranili trenutek, shranili spomine za arhiv … Meni pa se je haiku izkazal kot najboljši pripomoček, da lahko večdimenzionalno zajamem trenutek.”

“Včasih je bil nekdo pomemben, ker je bil načitan, ker je bil dober športnik, ker je nekaj znal, danes je največja vrednota, če si dober potrošnik. A je boljši potrošnik tudi boljši človek?”

Kako to gre?

“Vsi haikuji so nekakšne razglednice. Vsak izmed njih mi naslika dogodek, trenutek, kar je že haiku v svojem izvoru. Navdušilo me je, kako je haiku postal orodje, da sem lahko kultiviral svojo trenutno zavzetost za ta čas. Včasih se mi zdi, da bi jih moralo pisati več ljudi: ker nagovoriš sebe in se naučiš komunicirati s seboj. Ljudje danes ne znajo komunicirati s seboj, ker se ne poznajo, ker to postaja del nečesa, kar ni pomembno.”

Kaj pa je pomembno?

“Moraš lepo izgledati, imeti dober pritisk in nizek holesterol. Ko si star 40 let in več, moraš vsaj na maraton, če ne na velik, pa vsaj na štiri male. Moraš biti seveda zelo zdrav, klen. Kaj je v tem stroju našega telesa, pa nikogar ali pa zelo malo ljudi zanima. Sodim, da premalo, ker je praksa pozunanjenega sveta postala že standard. Ko se v tem svetu za trenutek ustaviš, prebereš ali celo ustvariš haiku, trenutek, za katerega je potrebnega nekaj dela, znanja, navdiha ali intuicije, posežeš po sredstvu komunikacije s seboj, ki odpira pot do pogovorov z drugimi. Zelo dobro bi bilo, če bi pisanje haikujev, ta način ukvarjanja s seboj, postalo trend, podobno kot se je dobro štirikrat udeležiti maratona.” (smeh)

Sicer ste tudi vi svojevrsten maratonec, saj ste prvenstveno pisatelj proze. Zadnji roman Svetilnik je izšel leta 2015.

“Ha, dobro vprašanje. Ker sem kar nekaj proze napisal, se mi je zazdelo, da je za menoj nekaj zelo obsežnega in da ne morem tako naprej, ker me je začelo načenjati, veliko sebe me je stalo. Ti haikuji so se pojavili kot preblisk, za katerega sem hvaležen. Sem pa v tem času napisal pol zbirke kratkih zgodb in obenem, kar malokdo ve, grem proti koncu pesniške zbirke, ki jo menda pišem že kakih 15 let. A se mi nikamor ne mudi. Ko me pesmi pokličejo, jih zapišem.”

Včasih se je treba preprosto ustaviti in zreti v morje, ste nekje dejali. Ste se tega naučili?

“To je bistveno. Imam veliko srečo, saj sem veliko ur v otroštvu preživel pri stari mami, ki je bila zelo kontemplativna ženska. Znala je sedeti, ždeti in biti ob meni dolgo tiho. In naučil sem se biti tiho ob njej. Naučil sem se, da se v tem klepetavem svetu ni treba neprestano oglašati. Dobro je, če si kdaj tudi tiho, da si malce bolj ob strani in nisi vedno v prvi vrsti. Ko bom prihajal v njena leta, bom mogoče tudi jaz vse bolj ždel in le opazoval, ker je to dober način, da lahko ta svet ponotranjiš.”

Bo takrat več časa za jadrnico, kjer je nastalo mnogo haikujev?

“Absolutno. Sedaj sem še vajenec, a predstavljam si, da bom nekoč znal oditi v Piran, se usesti sam na kavo, zreti v popoldne in biti zadovoljen. Ne bi rad slavno umrl med vzponom na Triglav pri 95 letih.” (smeh)

A narava vam veliko pomeni, mar ne?

“Predvsem morje. Temen smrekov gozd morda v meni prej vzbudi tesnobnost. Morje pa je moj življenjski prostor. V prejšnjem življenju sem bil morska žival.”

Severnojadranska! Ni tako majhno “naše” morje ...

“Seveda ni. In morje ni nikogaršnje. Tudi naše morje ni naše, ni hrvaško, ni italijansko … Morje je svoje. Ne zanimajo ga dogovori ljudi. Jadram vse leto. Zelo zanimivo je poslušati, da je našega morja le za lužico, da ga vse skupaj nič ni, a vse to se hitro razblini, ko pride september. Ali pa v decembrski rahli burjici, ko se vprašaš: kje je vsa silna gneča? Naše morje je zelo veliko, zelo lepo, a to so obče sprejete floskule, da imamo majhno morje, pa še tega nam bodo vzeli. A odkar vem zase, vem, da mi morja ni nihče vzel ali dal. Pri čemer se z morjem zelo nepolitično ukvarjam.”

Kaj pa kulturna politika, vas kaj jezi?

“Napredne države, kar mi očitno ne želimo biti več, so ugotovile, da ima kultura za človeka dodano vrednost, izjemen pomen. Vileniški nagrajenec Dževad Karahasan piše, da se je komunizem zelo ukvarjal s tem, kaj človek misli, kar so seveda tudi zlorabljali, a neoliberalističnega kapitalizma sploh ne briga, kaj kdo misli, zanima ga le, kaj troši. Resda je bil nekoč režim totalitarističen, danes pa imamo totalitaristično prakso. Včasih je bil nekdo pomemben, ker je bil načitan, ker je bil dober športnik, ker je nekaj znal, danes je največja vrednota, če si dober potrošnik. Pojasnjujejo nam, da to poganja ekonomijo. A je boljši potrošnik tudi boljši človek? Vprašanje za naslednje generacije.”


Najbolj brano