Vzponi in padci tržaškega gledališča

V novi monografiji, ki so jo na Slovenski matici v Ljubljani predstavili pred dnevi, slavistka in teatrologinja Bogomila Kravos bralcu približa slovensko gledališko življenje v Trstu med letoma 1848 in 2018.

TRST, LJUBLJANA > “Slovenski prostor ni zamejen z geografskimi koordinatami, kot so danes določene Republiki Sloveniji, ampak je povsod tam, kjer se govori slovensko ter živi slovenstvo, in Slovenska matica je poklicana k širitvi tega glasu. Ta knjiga naj ozavesti pomen slovenskega tržaškega gledališkega dogajanja, hkrati pa naj bo to celostno delo tudi študijsko gradivo k proučevanju slovenskega gledališkega dogajanja nasploh,” je predstavitev knjige Slovensko gledališče v Trstu: od prvih nastopov do današnjih dni - 1848-2018 začela urednica na Slovenski matici Ignacija Fridl Jarc.

Razgledani igralci

Bogomila Kravos je celostno zbrala in objavila pomembne vire in fotografsko gradivo od začetkov narodnega in obenem gledališkega prebujenja Slovencev na Tržaškem do lanskih dogodkov. Gledališko zgodovino Trsta povzema kronološko, po pomembnejših obdobjih in zgodovinskih prelomnicah. Vsakemu razdelku je dodala seznam vseh zabeleženih uprizoritev.

Bogomila Kravos

teatrologinja

“Slovensko stalno gledališče je iz predstave v predstavo vseskozi dokazovalo, da je na visoki evropski ravni. Za mojo generacijo pa je bilo sploh okno v svet.”

Avtorica je prav zaradi obsežnosti in celovitosti samega dela najprej poudarila pomen sodelovanja in obsežnih pogovorov ob nastajanju monografije. V prvi vrsti je izpostavila žensko trojico: prejšnjo urednico založbe Slovenska matica Katjo Kleindienst, sedanjo Ignacijo Fridl Jarc in (so)urednico monografije Mojco Jan Zoran, med moškimi sodelavci pa posebej oba strokovna recenzenta, Aleša Gabriča in Blaža Lukana. Sledila je krajša kronološka predstavitev monografije. Kot prelomno leto je avtorica označila leto 1848, čas, v katerem se krepi zavedanje slovenstva, prav gledališka dejavnost pa je tista, ki gre po njenih besedah z roko v roki s krepitvijo narodne zavesti.

Bogomila Kravos je shematsko prikazala posebnosti takratnega gledališkega dogajanja. Slovenski tržaški igralci so dobro poznali ne samo slovensko, ampak tudi italijansko, nemško, hrvaško in še kakšno gledališko sceno svojega časa. Posebej je poudarila letnico 1883, s katero se je pričelo stalno gledališko delovanje v mestu, ter leto 1902, ko so v Trstu “rasli” narodni domovi in se razvijali dramski teksti, povečini žal neohranjeni, ustanovili pa so tudi dramatično društvo.

SSG do Igorja Pisona

Bogomila Kravos seže vse do naše dobe. Pregleda dolgo ravnateljevanje Miroslava Košute in poudari, da je nekaj novosti v SSG vpeljeval Boris Kobal, ki pa s satiro ni pridobil le občinstva, ampak si tudi nakopal zamero več vodilnih v zamejstvu. Do njegovega poznejšega vodenja teatra s Sergejem Verčem in Jašo Jamnikom je avtorica kritična. Piše še o drugih, posebej poudari vodenje tako tržaškega kot svetovljanskega Igorja Pisona, njegovega aktualnega naslednika Danijela Malalana pa (še) ne obravnava.  AG

Posebej je izpostavila Antona Verovška, Avgusto Danilovo, Leona Dragutinovića in Mirka Poliča. “Ta gledališki naboj je bil tako močan, da je zdržal tudi čas prve svetovne vojne, kasneje pa so se razmere poslabšale. Gledališče se je ohranilo še v dvajsetih letih, v tridesetih pa se je umaknili v ilegalo,” dejala.

Slovencem nenaklonjeni zavezniki

Sledila je predstavitev leta 1945 in povojne obnove gledališke dejavnosti ter čas zavezniške uprave, ki jo je avtorica označila kot nasploh nenaklonjeno Slovencem.

Tudi in predvsem zaradi časovne stiske so s predstavitvijo zgodnjega povojnega obdobja sklenili tudi predstavitev monografije. “Po letu 1954 gledališče še vedno deluje, tudi zato, da bi dokazali, da smo ne samo kulturen, ampak tudi umetniško razgledan narod. Slovensko stalno gledališče je iz predstave v predstavo vseskozi dokazovalo, da je na visoki evropski ravni. Za mojo generacijo pa je bilo sploh okno v svet,” je še dejala Bogomila Kravos in pribila, da je do leta 1954 bilo slovensko gledališče sploh edino gledališče v Trstu. Italijani, pravi, naj bi ga dobili komaj takrat, in to po politični volji.  

ROBI ŠABEC, Primorski dnevnik

---