Vse najboljše, Danilo Jejčič!

“Umetnost lahko ujame trenutek, zaustavi minevanje, vsaj ohrani spomin. Večini to najbrž nič ne pomeni, nekaterim pa!” nam je pred nekaj minutami po telefonu povedal Danilo Jejčič. Akademski slikar, mojster grafike, ki se v tem tisočletju posveča predvsem umetniški fotografiji, danes v krogu bližnjih praznuje 90. rojstni dan.

Danilo Jejčič se je uveljavil kot grafik, v tem tisočletju pa se 
posveča predvsem umetniški  fotografiji.   Foto: Primož Brecelj
Danilo Jejčič se je uveljavil kot grafik, v tem tisočletju pa se posveča predvsem umetniški fotografiji.  Foto: Primož Brecelj

AJDOVŠČINA > Te dni so njegove fotografije na ogled v izolski galeriji Insula, ki je v družbi ajdovske Lokarjeve leto začela z zglednim sodelovanjem, izmenjavo: v prvi so odprli razstavo grafik in fotografij treh članov Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, v drugi pa se prav tako do 11. februarja predstavlja več članic in članov Društva likovnih umetnikov Insula.

Na otvoritvi razstav Danilo Jejčič žal ni mogel priti, saj je tudi njega doletela okužba s covidom. Za povrh je breme let vse težje, pravi. “Za to ni zdravila!” pribije z glasom, ki pa je še zmeraj živahen.

Od zmečkane pločevine do igre zrcal

23. januarja 1933 v Ajdovščini rojeni Jejčič je v Ljubljani obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje, na Akademiji za likovno umetnost pa leta 1971 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici. V letih 1958-59 je bil zaposlen kot vzgojitelj v Novi Gorici, od 1961 do 1971 je bil likovni pedagog na osnovni šoli v Ajdovščini, od 1973 do 1996 pa je vodil Pilonovo galerijo. Za svoje delo je prejel več priznanj, leta 2018 tudi nagrado za življenjsko delo Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU).

Uveljavil se je kot grafik, mojster geometrične abstrakcije, izražal se je še v drugih žanrih, slikarstvu, kiparskem snovanju objektov – komponibilov ... Grafični opus je že zaključil in celotnega doniral Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru v Ljubljani. Velik je tudi njegov opus fotografij; predlani je Goriški muzej na gradu Kromberk pripravil retrospektivo s 96 posnetki. Fotografiji se je umetnik posvetil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, začenši s prizori zmečkane pločevine: “Opazil sem, da je zelo barvita, slikovita, nenavadno jo je zagledati v urejenem prostoru.” V objektiv je lovil odpadne materiale, propadajoče ostanke civilizacije, odslužene predmete potrošniške družbe ... Včasih te za vogalom pričaka motiv, ki ga pozorno oko mora samo opaziti, dodatna obdelava skoraj ni potrebna, pravi.

V Insuli je na ogled tudi njegov posnetek ljubljanske Cukrarne pred prenovo: “Fotografiral sem njen odsev v šipah Onkološkega inštituta na nasprotnem bregu Ljubljanice. Ujeti sem želel igro zrcal.”

Najpogosteje beleži “melanholijo minevanja”, s fotoaparatom podaljšuje izbrane trenutke, ohranja spomin ... A zelo redki so prizori, ki ga pritegnejo, pravi: “Pa še med tistimi, ki jih fotografiram, mnoge potem izločim, uničim. Samo manjšina pride na steno galerije. Tisto, kar najprej prepriča mene. Nikoli se nisem trudil, da bi ugajal.”

Nazdravil bo s svojci in prijatelji

Kolikor lahko, spremlja delo mladih umetnic in umetnikov. “Ampak zdaj jih je res ogromno, vsak išče svojo pot, se skuša nekako prebiti, izstopati ... Nemogoče je imeti pregled nad vsem,” ugotavlja.

Ko bo mogel, se bo sprehodil do Lokarjeve galerije in si ogledal, kaj vse so ustvarili njegovi južnoprimorski kolegice in kolegi. Še prej pa bo s svojci in prijatelji danes seveda nazdravil ob svojem jubileju.


Najbolj brano