Iztok Mlakar: “Vse delam v rikverc, v nasprotni smeri kot drugi”

Ker hoče vse obiskovalce videti v oči in jim prepevati brez ozvočenja, koncerte prireja samo za 50, morda 60 ljudi. Še nekaj ničel pa moramo dodati, da bi dobili število tistih, ki z ušesi zastrižejo ob novici: danes izide novi album Iztoka Mlakarja.

“V Izoli se imam lepo. Zanimivo, tam sem imel prve koncerte, 
celo prej kot doma v Novi Gorici. Nikoli nisem bil del goriške 
scene.” Foto: Andraž Gombač
“V Izoli se imam lepo. Zanimivo, tam sem imel prve koncerte, celo prej kot doma v Novi Gorici. Nikoli nisem bil del goriške scene.” Foto: Andraž Gombač

NOVA GORICA, IZOLA > Na založbi ZKP RTV Slovenije so nam omogočili predpremierno poslušanje novih devetih pesmi, igralec novogoriškega gledališča, komedijant in kantavtor Iztok Mlakar pa je ob prošnji za intervju rekel “en sam majčken ja”, ki ga opeva v eni od pesmi na novem albumu.

> Vaši prejšnji albumi Štorije in baldorije , Balade in štroncade , Rimarije iz oštarije in Romance brez krjance so v naslovih imeli rimo, tokrat pa ste se odločili za bolj zgoščeno in sočno primorsko kletvico. Je bil to prvi naslov?

“V igri je bilo več variant. Ampak Porkaeva! sem izbral zaradi uvodne pesmi Izvirni greh in ker se mi to zdi ena najbolj neumnih kletvic na tem svetu. Zakaj preklinjati ravno Evo, ki je zaslužna, da sploh obstajamo?! Če ne bi naredila, kar je, ne bi delali otrok in ne bi bilo človeštva! Razumem kletvico 'porco Giuda', ki kolne Judeža ...”

> Primorci zakolnemo tudi “porkodijo”.

“Jasno, smo take pokrite rihte, da če že kolnemo kakega boga, kolnemo italijanskega.”

> Prejšnji album Romance brez krjance so v knjižno slovenščino prevajali kot “Romance brez manir”, kar je še nekako šlo, zdaj pa bo hudo usekal mimo, kdor bo novega prevajal v “Prasica Eva”, mar ne?

“Res je, sploh ker je tu mišljena 'sporca' Eva, torej umazana. Ampak Eva se mi nikakor ne zdi umazana. Umazano je zame tisto, kar je zakrito, kar je podlo. Kletvica Porkaeva! kvečjemu govori: glej, prav je imela! Kar je naredila, je zame fenomenalno. Odločila se je, da življenje vzame v svoje roke, tveganje gor ali dol. Težko si predstavljam, kakšno življenje bi jo sicer čakalo v raju. Ne morem si predstavljati življenja, ki ni polno raziskovanja.”

> V uvodni pesmi Izvirni greh je Eva tista, ki največ ve. Ve celo “od Boga eno več”!

“Res je. Adam pa je prototip človeka. Tak, še ne čisto izdelan.”

> Izgubljen moški.

“Kot je ponavadi dedec, če ne dobi koga, ki je ob njem. Sploh opažam, da smo moški zadnje čase šibkejši spol. In tisti, ki se postavljajo kot največji dedci, so najhujše 'babe'! Tudi zato naslov Porkakeva!, poleg tega pa se je treba bati tistega dneva, ko boš zadnjič kaj naredil prvič. In zato včasih rad stopim iz okvirjev, ki sem si jih sam naredil, in naredim kaj drugače. Seveda je možno, da me bo kdo imel za šovinista, ki zmerja ženske, a bolj ne bi mogel usekati mimo.”

> Po devetih letih smo dobili novo zbirko vaših devetih pesmi. A to najbrž ni vaš ritem: ena pesem na leto.

“Je ena pesem na leto, če odštejemo ostalih trideset. Konec koncev sem pred kratkim za Beraško opero v gledališču napisal kup songov v knjižni slovenščini, pa tudi druge pesmi ... Tisto drži: več kot narediš, več moraš delati. A zadnje čase me skrbi samo, če bom utegnil narediti vse, kar sem si še zadal. In kadar sestavljam ploščo, se bolj kot z vprašanjem, kaj bom dal nanjo, ukvarjam s tem, kdaj bom lahko snemal v studiu. Ker moraš najti termin in biti tam stoodstotno pri stvari.”

> Kako se počutite v studiu?

“Včasih sem govoril, da slabo, pa ni res. Ni mi težko snemati, ker vedno zadostim pogoju, ki sem si ga postavil: kar snemam, mora biti do konca izdelano. Z glasbenikom Davidom Šuligojem se potepam od oštarije do oštarije in pesmi igrava dolgo, preden pride čas za ploščo. Vse delam v rikverc, v nasprotni smeri kot drugi. Držim se tega, kar mi je enkrat rekel oče: delaj vse drugače kot drugi in izogibaj se bobnov. Ne vem, kaj je imel proti bobnom. (smeh) Saj se jim ne izogibam, vseeno pa jim ne pustim, da bi bili diktator, posnamemo jih na koncu. Se pa držim nasveta, naj delam vse drugače kot drugi. Pri meni je promocija zmeraj pred izidom albuma.”

> No ja, promocija ... Dajmo povedati, kakšna je ta “promocija”.

“Seveda, to so večeri za tistih petdeset, šestdeset ljudi.”

> Bi lahko rekli, da pred njimi svoje nove pesmi tudi preizkušate?

“Kakšen smisel pa bi imela pesem, ki je ne bi preizkusil pred ljudmi? Kakšen smisel bi imela, če prek nje ne bi poskusil vzpostaviti dialoga z ljudmi? Vsaka umetnost ima smisel samo, če se nanjo odzovejo tudi drugi. Vsaj zame! Vem, pri sodobni umetnosti je čisto drugače, tam ne iščejo dialoga s publiko. Jaz pa si ne predstavljam ustvarjanja brez ljudi. Pesmi niti slučajno ne delam, da bi jih posnel. Ne, zanima me samo, kako se obnesejo, ko jih zapojem poslušalcem. No ja, zapojem ... Ko sta bila manjša, sta me otroka zafrkavala, da nisem pevec, ampak reper. (smeh) Naj bom karkoli že, zanima me komunikacija z občinstvom v živo, ne prek CD-jev kot nekatere. Ampak še pri drugih, ta velikih, dvomim, da jim je v največje veselje izdanje albumov in nastopanje na velikanskih prizoriščih. Tudi Rolling Stones, ki nastopajo na stadionih, so zmeraj igrali tudi po manjših klubih, kjer so igrali za poizkuševalce, degustatorje. Da so preverili, ali pesmi funkcionirajo. Z leti se sicer naučiš že sam do določene mere presoditi, kako bo kaj učinkovalo. Vsaj približno vem, kje se bodo ljudje zasmejali in kje moram narediti pavzo, da dopustim smeh.”

> Skrbno načrtovana improvizacija, torej?

“Itak. Improvizacija je zmeraj najbolj natančno izdelan del predstave. Imeti moraš pripravljenega ogromno materiala, da iz njega lahko črpaš v tisti sekundi, ko je potrebno. Nabor mora biti velik in vse moraš imeti pred seboj, pregledno.”

> Je to šibkost novodobnih stand-up komedijantov - da želijo biti na odru prepričljivi, sproščeni in duhoviti, ne da bi se do potankosti pripravili?

“S stand-upom se sicer ne ukvarjam, to je zame ameriški izum, pa niti ne kdove kako izviren. Je bolj predelana evropska tradicija, ki je šla od commedie dell'arte prek vodvila do njih, ki so to prežvečili in nam zdaj stand-up prodajajo kot svoj izdelek. Je pa pri ameriškem stand-upu nekaj dobro: imajo ogromno mrežo klubov. Če imaš dober nastop, z njim lahko nastopaš po več let, letiš z ene obale na drugo, od kluba do kluba ... In vedno imaš pred sabo novo publiko, spotoma pa večaš nabor šal. A to je strašno garanje, ti ljudje delajo po cele noči, zgarani so, na koki morajo biti, da sploh funkcionirajo. Iz vsega tega pa pridejo tudi močna rutina, izjemen občutek za publiko, dragocena intuicija. V Sloveniji tega ne more biti, nimamo toliko klubov. Bom grob, a namenoma: če želiš pri nas prodati pet, šest piv več, boš na bife obesil napis 'stand-up'. In dobiš 'komika', kakršnega pač lahko. Nekoč sem gledal tak ad-hoc stand-up in zagrabilo me je, kar igralca večkrat prime, ko vidi koga na odru, ki se ne znajde. Prime te, da bi skočil gor in mu pomagal. Grozna situacija! A razumeti moramo, da so taki v nastop velikokrat potisnjeni, ne da bi jim bil prej omogočen razvoj. Napako delajo tudi mnogi, ki vseskozi mislijo samo, kako bi sprožili smeh. Bolj moraš biti pozoren na to, da boš povedal nekaj, kar je prekleto res. Kar je res in kar boli. Nekaj, kar se dotakne vseh, pa četudi je le malenkost. Če v občinstvu začutijo, da nisi iskren, ti ne verjamejo več. In si končal.”

> Pogosto so samo zbujanju smeha namenjene tudi kletvice.

“Že naslov moje nove plošče pravi, da nimam nič proti kletvicam, prej nasprotno. A kletvice so poper v jeziku, zato jih je treba skrbno dozirati. Kot pri hrani: rad imam ostre začimbe, a če prekrijejo celoten okus in te peče jezik, je vseeno, kaj si jedel, ali zrezek ali gobico vileda.”

Šuolni so zakorakali v Pašjon

> Zanimivo je tudi, kako se občinstvo na koncertih odziva na nove, še neznane pesmi. Ko ste predlani nastopili v Muzeju slovenskih filmskih igralcev v Divači, so vam na koncu vpili, da zapojte dobro staro Vandimo . Pa ste raje novo Šuolni , šele zdaj izdano na albumu ...

“... in je bilo ravno tako v redu, a ne?”

> Odlično! Ta pesem je ob stari Smolarjevi Daleč je za naju pomlad najbrž najlepša slovenska pesem o ljubezni med starejšimi.

“Saj ni nujno, da gre za starejše.”

> A vaš možakar na koncu svoji dragi pove, kako je vesel, da sta še skupaj.

“Konec res zazveni malo grenko, češ - nekoč ne bova več skupaj. A je bolj univerzalna, ne mislim samo na stare. O tej pesmi ne bi kaj dosti govoril, z njo sem intimno povezan. Je pa zanimiva njena pot. Napisal sem jo ob določeni priložnosti in jo tudi igral, sem pa v tistem času ravno pisal igro Pašjon. In ugotavljal, da nikjer ni opisano Jezusovo slovo od družine, tisti trenutek, ko se odpravlja na svojo pot. Zanimivo, kako se stvari prelivajo: po glavi so se mi ves čas vrteli ti Šuolni in obenem sem pred sabo videl prizor z zmedenim Jožefom, ki se poslavlja od sina. Pa niti ni njegov biološki oče ...”

> Moderna družina torej.

“Vsekakor, moderna v najboljšem pomenu besede. In tako se je vse prelilo: v predstavi Jožef, ki ga igra Radoš Bolčina, Mariji po slovesu od sina zapoje Šuolne, seveda skrajšano varianto. Vse se je lepo izšlo.”

> Na prejšnjem albumu Romance brez krjance je bilo nekaj pesmi iz komedije Duohtar pod mus! , zdaj pa ...

“Moram hitro vskočiti: tudi pri tem primeru so bile pesmi že pred igro. Bogatašev song sem napisal prav za predstavo, že prej pa sta nastali Žena al' flaša in Oda, ki ji vsi rečejo Joški.”

> Torej imamo opraviti s kokošjo in jajcem - pri vas ne moremo zanesljivo reči, ali so bile prej pesmi ali predstava.

“Vem, videti je malo shizofreno, vendar ni prehudo. Pretaka se drugo v drugo.”

> In se medsebojno plemeniti?

“Se. To delo je kot vsako drugo dobro delo, grenko-sladko. In zelo naporno. Sploh zdaj, ko sem postal še tekstopisec oziroma - bolj svečano rečeno - dramatik. Včasih v igri uporabim tudi kaj, česar mi ni uspelo razviti v pesmi, in obratno.”

> Kako pomemben je pri vašem ustvarjanju glasbenik David Šuligoj?

“Zelo, ob meni je že od zmeraj. Veliko se pogovarjava, za vse moje pesmi je naredil aranžmaje, igral vsa glasbila na posnetkih ...”

> Jih tudi na novi plošči?

“Tudi.”

> Zakaj ne zaigrate kitare sami, kakor na koncertih? Igrate jo dobro ...

“Ne, ne igram je kdove kako dobro. In če je le mogoče, imam rad proste roke, tudi pri snemanju, pa čeprav me poslušalec ne vidi. Gestikulacija je zelo pomembna, prebral sem, da človek daleč največ sporoča s telesom, manj z besedami. No, temu kot pisec pesmi seveda nočem preveč verjeti, a med nastopanjem rad uporabljam roke. Zato tudi ne maram mikrofona, je z njim preveč opravka, zaposli ti vsaj eno roko. Včasih pa na nastopu rad primem za kitaro in David takrat lahko zaigra na kak drug instrument.”

> In je lahko, kakor prepevate v novi pesmi, tista “mona, ka uodzada guode kontrabas” .

“Seveda. Ne vem, ali mi bo kdaj oprostil to pesem.”

> Pa saj na koncu zapojete, da ima ta mona s kontrabasom veliko srce.

“Pazite, David je tudi to sposoben razumeti kot ironijo!” (smeh)

Bog govori v knjižni slovenščini

> Je težko na albumu določiti vrstni red pesmi?

“Niti ne, to je šlo hitro. Je pa vrstni red pomemben. Vedno se trudim, da že sami naslovi, ko jih prebereš, skupaj zazvenijo kot intrigantska pesem. Da se vprašaš: kaj hudiča pa to zdaj pomeni?!”

> Zanimivo, da se album začne z nastankom človeka in konča s smrtjo.

“Pa res! Saj tako tudi mora biti. Veste, občudujem cvetličarje. Kadar moram kupiti rože, me vprašajo, katere naj bodo v šopku, pa zmeraj rečem: gospa, izberite vi, ki to znate! In potem občudujem, kako cvetličarka različne rože poveže v lep buketin. Vse skupaj so videti lepe. Taka mora biti tudi plošča: ko greš skozi tiste dobre pol ure, ti mora zazveneti tudi celota, ne samo posamezne pesmi.”

> Še ena zanimivost: veste, kako dolga je vaša nova plošča?

“Če ne štejemo pavz med pesmimi: 33 minut in 33 sekund.”

> Kristusova leta!

“Res je! Hja, to je pa čudno ratalo ...”

> Na njej glas posodite tako Bogu kakor hudiču.

“Bog govori v knjižni slovenščini. Zanimivo, koliko lažje in hitreje pišem v knjižnem jeziku. To sem ugotovil že med pisanjem songov za Beraško opero. Z narečjem gre počasneje, tam te ne čaka že vse pripravljeno kot v knjižnem jeziku. Sicer pa moj Bog v pesmi Izvirni greh zveni bolj tako ...”

> ... kot kak slovenski kardinal.

“Vsaka morebitna podobnost je namerna. (smeh) Iskal sem glas avtoritete, ustrezen Bogu, in večje avtoritete od tega gospoda si ne predstavljam. A sem dobrohoten. Človek, ki nastopa s stališča absolutne avtoritete, si vsekakor zasluži, da kdaj nastopi tudi v pesmi, a ne? Vseeno pa se nisem trudil, da bi njegov glas 'zadel', ga popolnoma posnemal. Le malo sem ga nakazal. O hudiču pa sem veliko razmišljal, ko sem pisal Pašjon. Tam sem uporabil samo košček te pesmi, ki je v celoti na plošči. Pri hudiču je zanimivo, da ni nič kriv. Nobenega ne zapelje, ljudem samo s prstom pokaže, kje je skušnjava, potem pa sami drvijo k njej. Človek se sam odloča, kako bo metal karte, ki jih je dobil ob rojstvu. V življenju je kot pri briškoli: če znaš, lahko s slabimi kartami bolje odigraš partijo kot tisti, ki imajo same ase. Hudiču pri meni ostane samo čudenje, kako je človek neumen. Drži kot pribito: neumnost osmi je, največji smrtni greh. Največji čudež bi bil, če bi človeka kdaj srečala pamet in bi dojel, da to, kar naredi drugemu, naredi sam sebi. Imamo drug drugega, to je največ, kar imamo. Kako lahko pametuješ in se na človeka, ki trpi, ki je zbežal pred vojno, jeziš: zakaj si pa prišel prav na moj borjač?! To se mi ne zdi samo nesramno in neetično - neumno je! In najbolj nedopustno je, če tako zbiraš politične točke, v ljudeh zbujaš paranojo, jih strašiš. Hudo mi je, da ljudje volijo take politike. Varnosti nam prav gotovo ne bodo prinesli ostri policijski ukrepi, kratenje demokracije in ubijanje solidarnosti. A človeška neumnost je žal kratkovidna.”

> Na albumu se politike lotite v pesmih Volitve in Belo in črno ...

“Eh, no ja, človek se razburi, napišeš pesem, pa se malo umiri.”

> Kako ste se počutili ob nedavnih predsedniških volitvah, ko so kandidatu Marjanu Šarcu, vašemu kolegu, diplomiranemu igralcu, ki bi skoraj premagal Boruta Pahorja, očitali, da je “komedijant”? Oznaka, na katero ste sami ponosni, je obveljala za zmerljivko.

“To je huda dilema: imaš za predsednika raje komedijanta z diplomo ali komedijanta brez diplome? Se hecam, a sem bil res v dilemi, in prvič se je zgodilo, da nisem šel na volite. V drugem krogu sem odločitev prepustil drugim. Priznam, me je sram, čeprav ugotavljam, da sodim med večino. Nisem se znal odločiti: naj izberem profesionalnega igralca ali naturščika? Glejte, spet me zanaša v gledališke primerjave. Na plošči prepevam o demokraciji, ki žal nima zdrave alternative. A kaj nam pomaga, če potem na volitvah nimaš prave izbire, če ne veš, kaj kateri od teh, ki se ti ponujata, zastopa, kaj bomo z njim pridobili in kaj izgubili. Priznam pa, da mi je Pahor zelo ljub. (nasmešek) Sem njegov velik fan. Ne volilec, fan.”

Mef si jo je zaslužil!

> Ne bova končala s politiki, ampak raje skočiva še v Izolo. Tam sta v Ljubljanski ulici soseda kar dva Ježkova nagrajenca ...

“Tako sem se razveselil, ko sem slišal, da letos Ježkovo nagrado dobi Mef! Pozno je prišla, že zdavnaj si jo je zaslužil, tudi pred mano. Poglejte, kakšen opus ima in kako je dvignil raven tekstov v popu! Vse, kar napiše stoji, celo tisto, kar napiše za hec. Vsi smo bili veseli te nagrade, cela ulica, sprejem so mu naredili!”

> Zdaj imata oba nova albuma, vaš je tu, njegov bo prav kmalu. Ali si v soseski prepevata nove pesmi?

“Si jih, a nisem prepričan, da se jih potem tudi spomniva. Veste, takrat sva likvidno rešena. (smeh) No, saj ni tako hudo. Se družimo, prijateljujemo, si kaj zaigramo ... V Izoli se imam lepo. Zanimivo, tam sem imel prve koncerte, celo prej kot doma v Novi Gorici. Nikoli nisem bil del goriške scene.”

> Pa smo spet pri svetopisemski: nihče ni prerok v svojem kraju.

“Res je. V Novi Gorici so me vabili na politične zbore in podobno, zelo dolgo pa je trajalo, da sem tu dočakal koncert z odrom po svojih evro-standardih: dve evropaleti in čez dve bosanki, prostor za šestdeset ljudi, vino, nekaj hrane in nič drugega. V okoliških krajih sem to doživel, v Novi Gorici pa ne.”

> Kako pa je z vašo povezavo s Cerknim? Na novi plošči je tudi pesem Ajnglc, ki jo zapojete v cerkljanskem narečju, kakor pred leti že Var' se, čeča ...

“... in Očenaš. Moj oče je bil Cerkljan. Mama pa Brkinka, s Suhorja. Ampak cerkljanskega narečja se nisem naučil pri očetu, doma ni govoril tako, njegovo narečno govorico sem ujel, ko smo hodili na obiske k sorodnikom.”

> V tem narečju so vaši liki nekoliko mehkejši, bolj blagi, pa čeprav so hribovci.

“Goriški dialekt je v primerjavi s cerkljanskim bolj urban, pa čeprav je tudi Cerkno majhno mesto. Imajo za eno orehovo lupino zelo močne kulture, od laufarije do litanj, pa še pridni so, zagnani. Na internetu so uredili Cerkljansko narečno spletišče. Tako bi morali svoje dialektalne posebnosti ohraniti tudi drugi. Ni treba, da so evidentirane samo na akademiji v Ljubljani. Naj se širijo, naj gredo med ljudi!”


Najbolj brano