Vojc Sodnikar Ponis v vetru, valovih, kamnu ... med nami

Vest, da prepoznavna podoba koprskega kiparja Vojca Sodnikarja Ponisa ne bo več barvala ulic starega mesta in mu kot košček mozaika dajala dušo, je julija 2019 mnoge presunila. A za njim ostajajo skulpture, manjše do 22. avgusta razstavljene v Galeriji Hermana Pečariča v Piranu, večje v ateljeju na sestrinem posestvu na prostem v Parecagu ... In ostala bo knjiga, pomnik nežnega kiparja najtrše snovi.

KOPER, PIRAN > “Prisoten si v vetru in odsevu valov,” beremo v epilogu spominske monografije SVOJC, kot jo je v vlogi urednice-založnice naslovila kiparjeva žena Graziella Ponis Sodnikar, da bi ohranila trajen spomin na svojega in javnega Vojca Sodnikarja Ponisa. Koprčana, brez katerega je mesto drugačno.

Kot je pred dnevi na predstavitvi knjige pred množico prijateljev na vrtu koprske skupnosti Italijanov opozorila Irena Urbič, je bil v Kopru sprva prišlek, kakor mnogi v mestu, ki je bilo nekdaj izpraznjeno. “A bil je eden tistih čudovitih novih ljudi,” je dejala, v knjigi pa med drugim zapisala: “Ko se z bega vnovič in vnovič vračaš v svoj kraj, rabiš oporne točke. Rabiš ljudi. Ker so mesto - njegovi ljudje. Potem po porporelli, na pomolu, v Calegariji ugledaš igrive Grazielline lase in sloko Vojčevo figuro. Elegantno in blago boemsko figuro človeka, ki ti je iz glave, srca in čudežnih rok povedala, da je kamen lahko neskončno topel in mehak.”

Tudi kritik Enzo Santese je poudaril, da se je navidez krhka figura soočala z izjemno težko materijo: “A bolj kakor za fizično odvzemanje je pri njem šlo za premislek, intelektualno delo.” Da je “Sodnikarjevo kiparstvo del narave, posnetek njenih form, energije, hkrati pa iskanje absolutne zgradbe, popolne kompozicije, ki ni nikoli ločena, neponovljiva, ampak mnogotera in različna, kot je mnogotera in različna vsaka življenjska sila”, piše Andrej Medved. V knjigi so tudi zapisi drugih kritikov, Dejana Mehmedoviča, Vasje Nagyja, Petre Vencelj, kiparke Gail Morris ter prijateljev, bližnjih in bežnih, kot razberemo iz utrinkov, zapisanih ob razstavah v njegovem Ateljeju Svojc. Hvaležno se ga spominja tudi predstavnica italijanske skupnosti Ondina Gregorich, pa Mario Steffè, ki opozarja, da je kipar postopoma postal celo aktiven član skupnosti Italijanov.

Knjiga, v kateri vzporedno tečejo besede v slovenščini in italijanščini, kakor je teklo njegovo življenje, odkar je z Graziello stopil na skupno pot, razkriva tako ustvarjalno kakor življenjsko zgodbo, ki je bila vse prej kot preprosta in lahka. “Gremo naprej,” je do zadnjega ponavljal. A kam? Morda vsaj na razstavo, hudomušno naslovljeno Pietruzze / Kamenčki, v Galerijo Hermana Pečariča. Pa prijetno čudenje.

---