Vilenica med strahom in pogumom
36. Vilenica se z letošnjo temo, čeprav je ta še kako aktualna in povezana z nepredvidljivim globalnim dogodkom pandemije, ki je kot morda prvi tak dogodek v obdobju neke generacije presekala čas na “pred” in “po2, pravzaprav vrača tudi v svoje začetke.
Aljoša Harlamov je predsednik žirije Vilenice. Foto: Saša Kovačič
Sprašuje se namreč o strahu in pogumu ter o vlogi, ki jo v igri med obema igrata književnost in književnik/književnica. Mnogi so se namreč v času pandemije in zaprtij družbe sicer vrnili h knjigam, a h knjigam predvsem kot tolažbi in pobegu pred strašno realnostjo zunaj naših domov; pred realnostjo vseprisotne smrti. V strahu so zapustili skupnost, v kateri bivajo, se obrnili vase, v individualizem, egoizem; strah je rojeval teorije zarote, dvom v skupnost, antiintelektualizem, omogočal pa je tudi brezsramno priložnostno dobičkarstvo, nestrpnost, ovaduštvo, razvrednotenje življenj drugih, označeval ljudi za “stare” in “nekoristne”, nas razkrajal v posamezne otočke, v katerih je treba poskrbeti zase in za svoje, si priskrbeti zadnje pakete toaletnega papirja, kopičiti majhne banalnosti in neumnosti.
Po drugi strani je še veliko nevarnejši družbeni strah, ki se nas je polotil. V tesnobi izolacije smo mnogi prestrašeno opazovali, kako so nam skupaj z nujnimi ukrepi za zajezitev epidemije skoraj neopazno uveljavili tudi nove oblike nadzora, omejitve svobode govora ter državljanskih in človekovih pravic. Lahkomiselno, brez premisleka in konsenza, brez vsakega demokratičnega nadzora. V trenutku ko nismo bili več skupnost, smo bili tudi vse manj demokracija. Številne države in sistemi so se na zdravstveno grožnjo odzvali s stopnjevanim družbenim nasiljem. Namesto da bi prebujali najboljše v nas, krepili moč idej, sporazumevanja, dogovora, so nad nas pošiljali policijo, inšpekcije, ukrepe; se na kritiko odzivali s oblastnim cinizmom, zaničevanjem, zmerjanjem, sovražnim govorom. Prestrašeno smo opazovali tudi, kako nam je pred očmi razpadla združena Evropa: vzniknile so nove meje, nove delitve, novi nacionalizmi. Ne le, da nismo zmogli skupnega odziva, odzivi držav so bili sebični in kratkovidni, države so se med sabo povezovale le v najslabšem. In če velja, da je Srednja Evropa “meteorološki pojav”, dobiva ta pojav vse bolj podobo depresije.
Pred očmi nam je razpadla združena Evropa: vzniknile so nove meje, delitve, nacionalizmi.
Po drugi strani pa ne smemo spregledati, da je literatura spodbujala tudi h kritiki, premisleku, uporu, protestu; tako posredno s svojo idejo kot precej neposredno, saj so bili v prvih vrstah tistih, ki so v teh časih zastavili svoje telo, tvegali lastno zdravje, tudi številni pesniki in pesnice ter pisatelji in pisateljice, ki so s pesmijo, zapisi, branjem, govori, vzkliki navdihovali sodržavljane, soljudi. Ki so po vsej Evropi obujali podobo pisatelja disidenta, pisatelja, čigar beseda je tako nevarna, da ga skušajo utišati s pendreki, zaporom, izbrisom. Ki so se oglasili, zastavili svoj glas za demokracijo, človečnost, solidarnost, združenost, kljub temu da so bili zlahka odpravljeni med teoretike zarot, razširjevalce smrti, ovce, celo teroriste. In ne nazadnje, ki so v teh časih, ko so bile knjižnice, knjigarne, gledališča in druge kulturne ustanove zaprte, kljub temu da so bili številni med njimi s tem resno materialno ogroženi, nesebično delili svojo umetnost na spletu, jo delali širše dosegljivo, stvar vseh, nam olajšali tesnobo, strah, nezaupanje, bolezen. To je pogum, na katerem lahko gradimo, pogum, ki nas spodbuja k skupni viziji, rešitvam, ki bodo zajele vse, ki za zdravje in varnost ne bodo žrtvovale naših delavskih, državljanskih in človekovih pravic, ki so jih izborile generacije pred nami, tudi generacije pogumnih književnikov in književnic po Evropi in svetu.
Vilenica tako v letu 2021 znova opozarja na nujnost poguma sredi strahu – poguma, ki nas povezuje v najboljšem v nas, poguma, ki nas spodbuja, da spregovorimo tudi, ko vsi prestrašeno molčijo, poguma, ki se iz napisanih besed prevaja v družbena dejanja, ki za pravico do besede zastavlja svoje pisateljsko telo.
Eno izmed družbenih dejanj, ki zahteva še najmanj poguma, bo tudi to, da se v imenu festivala Vilenica znova srečamo tudi v živo. Lanski Vilenici je sledilo zaprtje družbe in odpoved kulturnih dogodkov v živo, zdaj bo čas tudi za to, da se vrnemo in književnost s spleta spet umestimo v samo središče družbenega in družabnega življenja. Seveda z omejitvami, letos znova tudi hibridno; deloma na spletu in deloma v živo, seveda v t. i. “novi normalnosti”; toda živa književnost mora biti eden od pogojev kakršne koli že normalnosti. Književnost bo tudi tista, ki bo vsakršno normalnost tudi pomembno sooblikovala in soustvarjala. Festival Vilenica pač ne more biti le prostor branja, predstavljanja literature ter avtorjev in avtoric, ampak tudi prostor živega, živahnega pogovora o literaturi, diskusij, dialoga in druženja avtorjev in avtoric, tako med sabo kot z bralci. Vilenica ni toliko kraj v Srednji Evropi kot kraj, okrog katerega Srednja Evropa nastaja.