Veselje v žalostnem času

Odločitev, da veliko nagrado Vilenice prejme latvijska pesnica Amanda Aizpuriete, je “vsekakor odločitev za moč poezije, njene poezije in njenega unikatnega pesniškega glasu”, je utemeljitev sklenila žirija 37. mednarodnega literarnega festivala Vilenica. V soboto se je v kraški jami iztekel slovesno, a precej zamolklo, žalostno - k temu ni prispeval samo skromen obisk, marveč tudi odsotnost lavreatke, ki so jo na jamskem odru zastopale grenke besede o našem strašnem času.

Odpri galerijo

LOKEV, ŠTANJEL > S strahospoštovanja prepolnimi stihi o spustu v veličastno Vilenico, ki jih je beneški književnik in novinar Giuseppe Campagnoni napisal leta 1795, je povezovalec Romeo Grebenšek odprl tradicionalno slovesnost v najstarejši turistični jami v Evropi, za katero od leta 1963 skrbi Jamarsko društvo Sežana.

Kristal na Severno Irsko

Veselje, da lahko prav sežanska občina vsako leto gosti vrhunsko literaturo tako srednje Evrope kakor tudi z drugih koncev kontinenta - tokrat kar 14 avtoric in avtorjev iz 12 držav - je v uvodnem pozdravu poudaril župan David Škabar: “Prepoznavnost in ugled Vilenice sta že davno dosegla zavidljiv nivo. Festival je sinonim za kakovost in stičnost kultur. Program vsako leto ponuja priložnost za poglobljeno razpravo o aktualnih literarnih, kulturnih in širših družbenih temah, družabni dogodki pa ustvarjajo prostor sproščenega druženja in ustvarjanja.”

Ivo Stropnik: lapa

nagnati je treba pesnike zidati elektrarne, kidati sneg, kopati premog, graditi tunele; razgnati je treba pesnike: iz gostiln, iz cerkva, iz gozdov, da nam ne stopijo iz temne sence; utišati je treba pesnike, preglasno vstopajo iz svoje tišine; a spitati jih je vendarle treba, da osvajalci ne dobijo občutka, da nam jezik hira; nagačiti je treba pesnike, jih razstaviti v muzeju novejše revolucije in opazovati njihove počasne ali hitre oblike razpadanja; preparatorke muz, bi šle skupaj z njimi, iz čistega ljubosumja do navdiha -

Letos so se pod geslom “Evropa se širi in krči - kako daleč je dom?” posebej posvetili problematiki begunstva. Angažiran premislek in tankočutna liričnost sta se zatem prepletala v poeziji, ki je na jamskem odru zazvenela v glasovih avtoric in avtorjev, počaščenih in veselih, da so v minulem tednu lahko spoznavali in raziskovali našo domovino, njeno kulturo, nazadnje pa se spustili globoko v edinstveni festival. V jami so nastopili Hanna Komar iz Belorusije, Igor Kotjuh iz Estonije, Ivo Stropnik iz Velenja in pa Gail McConnell iz Belfasta.

Slednja je prebrala pesem, posvečeno očetu, ki ga je leta 1984 pred njenimi otroškimi očmi ubila IRA. V soboto dopoldne je pesnica in univerzitetna predavateljica na literarni matineji v Štanjelu prejela nagrado kristal vilenice za najboljši prispevek v festivalskem zborniku.

Ljubezen in smrt

V Štanjelu je nastopila tudi latvijska pesnica Amanda Aizpuriete (1956), letošnja glavna nagrajenka. “Pisati smem temačne zgodbe o svojih ciganskih, židovskih in pošastnih prednikih, ob čelo mi nihče ne pritiska cevi pištole,” je zapisala v eni od pesmi, ki jih zdaj v prevodu Klemna Piska beremo v slovenščini. “Toda ti pogledi - kako vrtajo vame, kakšne kamnite besede letijo iz njih ...”

V njeni “izpovedno lakonski in precizno ubesedeni liriki se mešata resignacija in ironija v trenutkih izostrene življenjske izkušnje”, je zapisal Veno Taufer, ki jo je prvi prepesnjeval v slovenščino.

Predsednik vileniške žirije Aljoša Harlamov pa je na jamskem odru v utemeljitvi nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ugotavljal: “Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezanim tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.”

Takim lirskim glasovom pogosto ni lahko, življenje je zanje ječa, čas v nji rabelj hudi, trpljenje in obup pa hlapca zvesta, kakor je zapisal že naš poet. Nagrajenka pod večer ni mogla stopiti pred oči javnosti, zastopale so jo njene najboljše tovarišice - besede.

V zahvalnem govoru je s poslušalci delila svoje poletne sanje. V njih se je vrnila v kraško jamo, kjer se je festivala udeležila že leta 1998. V sanjah je bilo “vse enako kot takrat: toplo, nasmejano sonce in dišeč veter”, njo pa so “prežemali otroško veselje, hvaležnost in tudi kanček ponosa”. Ob uglednih dosedanjih nagrajencih je v zadregi iskala besede, s katerimi bi opisala te občutke, saj veliko laže govori o “trpkih in žalostnih stvareh”.

Nakar se je spomnila, da smo v povsem drugačnem času: “Da zdaj rakete uničujejo domove in bolnišnice, da umirajo civilisti in njihovi otroci - prav tu, v Evropi. Da umira na tisoče vojakov, med katerimi mnogi sploh niso hoteli sodelovati v tej vojni ...”

V njene sanje so naposled vstopile še vile, plesale za lastno zadovoljstvo, vsi časi so se pomešali, prepletli: “Na koncu so se vsi združili v enega samega. Zbudila sem se in se zavedela, da vendarle smem čutiti veselje, hvaležnost in ponos. A priznati moram, da bi bila veliko srečnejša, če bi bil ta čas drugačen.”  

---