Včasih razumeš ptice, ki ne pojejo

“Kadar ne morem, ne morem. Se ne silim. Manjka mi ambicija, v meni preprosto ni potrebe, da bi nenehno objavljal,” nam je v intervjuju za spomladansko vileniško prilogo povedal pesnik Esad Babačić. “Včasih mi je dovolj, da si kaj zapišem v blokec. Poglejte, vedno ga nosim s sabo. Teh zapisov še niti pretipkal nisem. So zelo kratke pesmice, vse se začnejo z 'Včasih ...' To me zabava. Poezijo vse bolj doživljam kot igro. Življenje je dovolj zajebano, ni treba, da je taka še poezija.” Za tokratno prilogo nam je prijazno poslal več kratkih pesmi, ki še čakajo na objavo v knjigi. Vseh na omejenem prostoru ne moremo objaviti, samo izbrane. Včasih ne moreš dobiti vsega, a kakor pravi Babačić: “Včasih je nekaj več kot vse.”

Včasih sem postaja,

na kateri stojiš.

Včasih te peče vest,

ki je nimaš.

Včasih si pripravljen.

Samo še ne veš na kaj.

Včasih se prepričuješ,

da boš umrl kasneje.

Včasih si močan,

ker si bil

predolgo slab.

Včasih si

zgolj navaden

kompromis,

ki ga ne bi smel

narediti.

Včasih porabiš ves denar,

ki ga nisi imel.

Včasih skočiš

z nižje stolpnice.

Včasih sovražiš

tiste,

ki nikoli

ne sovražijo.

Včasih si

bolj siv

kot zid,

na katerem

nič več ne piše.

Včasih se imaš raje,

ker si nehal prej

Včasih si miren,

ker si že izgubil.

Včasih pozabiš

prijatelje,

ki so te že davno

pozabili.

Včasih si kriza,

ki še ni prišla.

Včasih živiš

na napačnem naslovu.

Včasih

plešeš

brez

dežja.

Včasih razumeš

ptice,

ki ne pojejo.

Včasih je praznik

in ti si zastava,

ki ji dol visi.

Včasih gledaš

oblake,

da ne bi gledal

ljudi.

Včasih stisneš pest,

v kateri si nosil

rože.

Včasih me boli moč.

ki je nimam.

Včasih razumeš

tire,

ki ne peljejo

nikamor.

Popoldan brez boga

je najbolj božanski.

Včasih razumeš drevo,

ki te ne razume.

Včasih zamižiš

in je nesreče

manj.

Včasih greš v kino.

In ne prideš ven.

Včasih se umikaš.

ker veš,

da si napadal

samega sebe.

Včasih preziraš

praznino drugih,

ker misliš,

da je tvoja

večja.

Včasih je lepo

le tisto,

kar noče

in noče

biti

lepo.

Pošteni ljudje

končajo

v časopisu

samo enkrat.

“Upornik se je spojil s sufijem”

“Poezija Esada Babačića (1965) je bila vedno na robu družbene sprejemljivosti.” v študiji, objavljeni v vileniškem zborniku, ugotavlja literarni kritik in prevajalec dr. Igor Divjak. Babačić se je uveljavil kot pesnik in novinar, že v začetku osemdesetih pa kot pankersko uporniški glas skupine Via Ofenziva. Zgodnje pesmi so “razodevale nepokorno naravo in nezadovoljstvo z obstoječim družbenim stanjem, v nekonformističnem, ekspresivnem jeziku so zahtevale predvsem večjo individualno svobodo,” piše Divjak in opozarja, da spomin na to ni zamrl niti v poznejših zbirkah. Babačić se “nikoli ni odrekel pankerskemu idealu skupnosti, ki bi omogočala svobodo vsem posameznikom”. Zanj je značilna “preprosta, neposredna skladnja, ki izhaja iz pogovornega jezika”, v podtonu Divjak začuti tudi odmev jezika Babačićevih staršev in kulture drugih jugoslovanskih republik. Z leti so pesmi postale manj kričeče, izčiščene do minimuma: “Upornik se je spojil s sufijem, njegove pesniške parole so postale podobne modrostnim izrekom.” Te pesmi “se ne trudijo biti všečne, bralca želijo vsaj malo zdramiti, čeprav z ironijo”.

---