Babačić: “V poeziji sem že od začetka zunaj vseh pravil”

Kot pesnika in novinarja so ga nekoč povabili tudi na tisto osnovno šolo, v kateri še zdaleč ni blestel kot odličen učenec. Esad Babačić (1965), slovenski avtor v središču letošnje Vilenice, ima za sabo zelo zanimivo pot. Prav takšna je tudi njegova poezija, ki “je bila vedno na robu družbene sprejemljivosti”, kakor ugotavlja literarni kritik in prevajalec Igor Divjak.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Esad Babačić novinarja po telefonu najprej vpraša, ali je že v Ljubljani, takoj zatem pa prosi za hitrost, kajti časa za intervju ni na pretek ...

Kar ste povedali po telefonu, je zvenelo skoraj kakor še nenapisana pesem Esada Babačića: “Sem pred Moderno galerijo / in imam kup pizdarij.” Bi bila to lahko pesem?

“Lahko, seveda. Ampak raje: 'Sem pred Moderno galerijo / in imam pizdarijo.' V ednini. Poezija je občutljiva, ločnica med banalnostjo in nečim, kar bi lahko bilo poezija, je zelo tanka. Vsaka beseda mora biti pretehtana. Zadnje čase raje pisem trivrstičnice ali samo dvovrstičnice, pravkar pripravljam zbirko takih, zelo kratkih pesmi.”

“Problematiko proletariata zdaj izkoriščajo politiki, z njo si nabirajo točke. Kar je nezaslišano, saj imamo tudi v naši deželi ljudi, ki životarijo na robu, politiki pa jim obljubljajo nekaj, česar ne nameravajo izpolniti. Katastrofa! Razmišljal sem celo o ustanovitvi Stranke prekarcev Slovenije.”

Vas zanima tudi haiku?

“Tudi, a ne bom se držal predpisov.”

Pet - sedem - pet zlogov.

“Ne, nikoli se nočem držati ničesar, v poeziji sem že od začetka zunaj vseh pravil.”

“Moja poezija ne more obstajati v nobenem drugem jeziku kot v slovenščini, ampak v globljih plasteh se skriva tudi pridih juga. Bosanska širina in trdota hercegovskega kamna.”

Rim nimate, ritem pa vendarle mora biti.

“Vsekakor, pri meni že zaradi muzike. Ko sem pisal besedila za bend Via Ofenziva, sem jih moral tako, da sem jih lahko potem tudi pel, zlasti verzi niso smeli biti predolgi. Ritem je osnova, čas, tajming je vse, tako v glasbi in poeziji kot v košarki. Zabijanje koša ni enostavno, kakor kdo morda misli, velikokrat je odločilno, v kateri stotinki košarkar skoči. Pri poeziji je podobno.”

Ampak pri košarki je vsem jasno, kdo je vrhunski, pri poeziji pa niti ne.

“To je zelo zanimivo. Seveda, profesionalna košarka sploh ne dopušča, da zraven pridejo amaterji, šarlatani. V ogromni produkciji sodobne poezije in v moderni umetnosti nasploh pa šarlatani lahko pridejo zelo daleč, ne da bi jih kdo razkrinkal.”

“Najbolj me je presunil Orwellov roman 1984. Je najbolj žalostna knjiga med vsemi. Zame je predvsem ljubezenski roman, v katerem začutiš nemoč dveh, ki sta se našla, a ne moreta ubežati kolektivu, sistemu.”

Poleg tega nekateri nikoli ne morejo za vrhunske obveljati brez sence dvoma. Tomaž Šalamun je dobil veliko Prešernovo nagrado, pa že pesniki niste enotni pri sodbi, ali je bil genij ali šarlatan.

“Omenjate fantastičnega pesnika ...”

... s čimer se ne strinjajo vsi.

“Seveda, najdeš ljudi, ki so popolnoma proti njemu, ne samo malo. Kategorično ga zavračajo! Kar je prav tako zanimivo. Ampak v njegovi poeziji je veliko bliskov genialnosti, ki ovržejo kakršenkoli dvom. Šel je tudi skozi veliko sit, tako daleč šarlatan vseeno ne bi mogel priti.”

Je bil eden vaših učiteljev?

“Nedvomno. Predvsem nas je naučil entuziazma. Bil je zanesenjak, s svojim navdušenjem nas je okužil, ko smo bili še v panku. Srečanje z njim je bilo iniciacija. V sebi je imel nekaj, kar te je potegnilo. In čisto odkrito povedano - iz njegove poezije smo neposredno črpali že sam način pisanja. Tega ne zanikam. Mimo Šalamuna ne moreš, prevelik je.”

Lahko bi končal v kriminalu

Iz vaše biografije razberemo, da niste bili vzoren učenec, ki bi deklamiral na šolskih proslavah, blestel z odličnimi ocenami spisov ...

“Diametralno nasprotno, bil sem zelo problematičen učenec. Iz objektivnih vzrokov, ki jih ne bom opisoval, je predolga zgodba. Za mano je povsem drugačna pot od tistih, ki jih imajo akademski, meščanski pesniki. Njim so že življenjske razmere tlakovale pot k poeziji.”

Vaša zgodba je bolj bitniška - življenje na ulici, delo v pekarni, proletarski vsakdan ...

“Recimo, da je bitniška, ja. Povsem po naključju sem prišel do literature. Zlahka bi končal na ulici, v kriminalu.”

Vas je v drugo smer potegnila kaka knjiga?

“Tudi srečanja z določenimi knjigami. Med njimi je bila Šalamunova zbirka Romanje za Maruško. Prav spomnim se, kako sem prebral prve verze ... To je bilo zame v tistem trenutku strašno močno! Podoben učinek je imelo poslušanje prvih pankovskih plošč. Prva plošča Pankrtov, prva plošča Parafov, prva plošča Azre ... Azra je bila zelo pomembna, ker je bil Johnny Štulić velik pesnik v rokenrolu. Pri meni je še nekaj ključno: mama, Hrvatica iz Hercegovine. Sem Slovenec in slovenski pesnik, a hrvaščina je v meni, je moj materni jezik, zato sem lahko konzumiral celotni jugoslovanski prostor - prek knjig in prek muzike. Poezijo sem bral tudi v srbohrvaščini. Štulić je bil pesnik rokenrola, ki nam je odprl vrata še do druge poezije. Potem je bilo tu srečanje s poezijo Tina Ujevića, ki mi jo je v vojski v Titogradu predstavil prijatelj.”

S čim vas je Tin Ujević tako močno udaril?

“Z neposrednostjo. Tu je bil seveda na delu modernizem, predvsem pa življenjska izkušnja. Ujević je pisal o človeku in vesolju - ta povezava je edina, ki šteje, vedno. Kot mulec nisem bral knjig, sem pa redno kupoval revijo Galaksija. Takoj ko je prišla v trafiko, sem si jo šel nabavit, dišala je še po tiskarni. Zanimalo me je vesolje, zvezde, planeti ... Ujević je pesnil o človeku v kozmosu: ti si nič, si prah, smet, ki jo življenje razmetava. Eksistencializem.”

Ste tudi njega brali v izvirniku ali v prevodu?

“V izvirniku. Branje knjig v hrvaščini se moji poeziji pozna. To so ugotovili drugi, ne jaz, ki nisem teoretsko podkovan. Moja poezija ne more obstajati v nobenem drugem jeziku kot v slovenščini, ampak v globljih plasteh se skriva tudi pridih juga. Bosanska širina in trdota hercegovskega kamna.”

A baje med odraščanjem niste imeli kdove koliko stikov s sorodniki na jugu.

“Res je, samo prek staršev. Doma smo govorili latovščino, nekaj, kar je bilo med srbohrvaščino in slovenščino. Vidite, že takrat so bili v mojem življenju hibridi, improvizacija. Tja dol pa sem hodil redko, nikoli za daljše obdobje. Sem Ljubljančan, otrok tega mesta. Če sem na kaj navezan, sem na tukajšnje ulice in vogale.”

A zanimivo, prvo pesniško zbirko Kavala ste leta 1986 izdali pri založbi Lipa v Kopru.

“Jaša Zlobec je bil tam urednik, pa mi je izdal knjigo. Imel sem srečo z več ljudmi, ki so v moji poeziji videli nekaj, vredno objave. Sam nikoli ne bom trdil, da si je zaslužila take časti. No, ne nameravam se dajati v nič, navsezadnje je Taras Kermauner že takrat napisal, da sem talentiran.”

Drugo zbirko Malemu boksarju pa vam je leta 1988 pri Cankarjevi založbi izdal Tone Pavček.

“Enaka zgodba, v njej je nekaj prepoznal.”

V predgovoru k izboru Vsak otrok je lep, ko se rodi, izdanem pri Apokalipsi, opisujete, kako se je potem vaša ustvarjalnost znašla v krizi ...

“Nenehno doživljam krize, še zmeraj. Če ni krize, ni niti boja, ta pa je nujen, da kaj nastane.”

Tu ste torej drugačni od Šalamuna, iz katerega so pesniške zbirke kar kipele.

“Kadar ne morem, ne morem. Se ne silim. Manjka mi ambicija, v meni preprosto ni potrebe, da bi nenehno objavljal. Včasih mi je dovolj, da si kaj zapišem v blokec. Poglejte, vedno ga nosim s sabo. Teh zapisov še niti pretipkal nisem. So zelo kratke pesmice, vse se začnejo z 'Včasih ...' To me zabava. Poezijo vse bolj doživljam kot igro. Življenje je dovolj zajebano, ni treba, da je taka še poezija.”

Tudi v zadnji zbirki Odrezani od neba, lani objavljeni pri novomeški Gogi, je nekaj pesmi iz serije Včasih ... Nekatere zvenijo kot utrinki, že kar aforizmi.

“Upam, da ne. Aforizmi mi načeloma niso všeč.”

“Včasih nosiš denarnico, / čeprav nimaš denarja.”

“Hja, ta je malo aforistična, ja.”

Ali pesnik pogosto naokrog hodi s prazno denarnico?

“Seveda. Pa ne samo pesnik. Všeč mi je, če lahko pesem nagovori tudi koga, ki poezije sicer ne bere.”

Marsikatera vaša pesem bi učinkovala tudi kot grafit.

“To mi je ok, tu se vidi, da sem pesnik ulice. Ljudski, recimo.”

Tudi položnice večkrat najdejo pot v vašo poezijo.

“Tako pač je danes. Mislimo, da smo svobodni, a še zdaleč nismo. Ta demokracija je eno samo plačevanje, čakanje na kazni, izogibanje kaznim ... Nenehno smo pod vsaj rahlim pritiskom. Položnice so simbol današnjega šah-mat položaja, v katerem nas imajo. Kakšna svoboda je to?!”

Nov pomen tiste znane Sartrove: človek je obsojen na svobodo.

“Zanimivo, da omenjate Sartra. Ena ključnih knjig v mojem življenju je njegov Gnus. Popolnoma me je prevzela, šokirala, zaznamovala. Ena tistih knjig, o katerih sva govorila.”

Kaj pa Camusov Tujec?

“Tudi, vsekakor, a najbolj me je presunil Orwellov roman 1984. Moja angleščina je sicer bolj ulična, slovanska ji pravim, polna improvizacij, Orwellov 1984 pa je edina knjiga, ki sem jo prebral v angleščini. Prevzela me je, potegnila vase, nisem je mogel odložiti. Je najbolj žalostna knjiga med vsemi. Zame je predvsem ljubezenski roman, v katerem začutiš nemoč dveh, ki sta se našla, a ne moreta ubežati kolektivu, sistemu. Te bralne izkušnje ne bom nikoli pozabil. Največkrat pa sem prebral avtobiografski roman Charlesa Bukovskega Bludni sin. V srbohrvaškem prevodu, ki Bukovskemu zelo ustreza, v tem jeziku do izraza pride njegova vulgarnost, grobost, neposrednost.”

Esad Babačić ima s sabo vedno beležko, v katero si zapiše, kar se mu utrne. Zadnje čase se vse začne z: “Včasih ...”

Revolucije ne bo več

V začetku pogovora ste mimogrede omenili svoj bend Via Ofenziva. Kako je z njim?

“Ni ga več.”

Ampak v novem tisočletju ste ga spet obudili.

“Nekaj smo poskušali, a rokenrol zahteva ogromno angažmaja. Če imaš v življenju druge prioritete, ne gre. Je razlika, če imaš 16 let ali pa že več kot 50.”

Je drugačna tudi izkušnja nastopanja? Se je Proleter leta 2006 obnesel drugače kot leta 1983?

“Neverjetno je, da je ta pesem vse bolj aktualna. V njej sprašujem: Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter?”

Takrat ste peli proletarcem, zdaj pa jih je res treba iskati ...

“Suženjstvo se nadaljuje in se očitno ne bo nehalo. Za nekatere je zdaj bolj mučno, kot je bilo takrat, ko smo imeli vsaj iluzijo povezanosti, kolektiva. Zdaj pa je v suženjstvu vsak povsem sam.”

Uporniškemu Proleteru bi moral torej slediti Prekarec?

“Seveda, včasih je bil proletariat, danes je prekariat. To je posebna zgodba, s katero bi se morali veliko ukvarjati pisatelji in nasploh civilna družba, ki pa je žal ni. Problematiko proletariata zdaj izkoriščajo politiki, z njo si nabirajo točke. Kar je nezaslišano, saj imamo tudi v naši deželi ljudi, ki životarijo na robu, politiki pa jim obljubljajo nekaj, česar ne nameravajo izpolniti. Katastrofa! Razmišljal sem celo o ustanovitvi Stranke prekarcev Slovenije. Morali bi se organizirati. Obenem bi morali prekarci stopiti naprej, se pokazati. V javnem sektorju, tudi v kulturi, so namreč nekateri, ki so svoje stolčke zasedli že pred desetletji in jih zlepa nočejo prepustiti drugim, zanima jih izključno lastna gotovost. Popolnoma so nezainteresirani za tiste, ki morajo iz dneva v dan skrbeti za preživetje, se brez prestanka boriti. Med tema skupinama je velik razkol.”

Idealne razmere za revolucijo!

“Ah, je nikoli več ne bo. Kar je dodatna tragedija. Saj vidimo, kaj je nastalo iz zadnjih protestov - nove stranke. In zdaj obljubljajo tistim, ki 'si še niso uredili življenja'. To je čisti cinizem! Skrajno nedopustno je zavajati ljudi, ki so v zelo težkem položaju. Potem je tu še laž o trgu, kjer da lahko uspe vsak. Ni res, za nekatere je poskrbljeno, vse imajo zagotovljeno, na drugi strani pa so tisti, ki morajo ustvarjati, delati, tudi kadar ne morejo. Ne smejo na dopust, ne smejo na bolniško, čeprav so izčrpani. Ker ne morejo, ker si ne upajo. Najhuje je, da so do njihovih težav na nasprotnem bregu ravnodušni. S tem bi se morali ukvarjati vsi, kakorkoli povezani s kulturo.”

Tudi na Društvo slovenskih pisateljev, katerega član upravnega odbora ste, so v zadnjem času leteli očitki, da se ukvarja samo še s sabo, s svojimi težavami.

“Kot aktualni član upravnega odbora in nekdo, ki je veliko delal v medijih, tega seveda ne bom komentiral. Povedati želim le, da je naš upravni odbor vedno imel le dobre namene, od prvega trenutka. In jih še ima. Če kdo išče, zakaj je prišlo do težav, morda lahko začne pri tej trditvi - ker je upravni odbor želel urediti razmere.”

Pa se z novim predsednikom društva Dušanom Mercem urejajo?

“Mislim, da se in da se bodo. Teren je pripravljen in Merc je po moji oceni prave sorte, da bo dokončal, kar so začeli drugi.”

Kmalu muzej pank kulture

Veljate za pesnika obrobja, letos pa vas je festival Vilenica postavil v središče. Kako se počutite?

“Nič drugače. V mojem življenju to ne bo ničesar spremenilo. Življenje gre naprej, moral sem se boriti in moral se bom.”

Milan Dekleva je v spremni besedi k izboru Vsak otrok je lep, ko se rodi kot eno ključnih prvin vaše poezije omenil sočutje. S tem pa tudi njeno moč na sočloveka.

“Milan je krasen človek in tenkočuten pesnik, ki je to zaznal. On že ve.”

Pa vi? Delite z njim vero v moč poezije?

“Ne do te mere. Sem previden, nisem prepričan, da poezija res lahko spreminja družbo.”

Ampak že če spremeni posameznika, je veliko, mar ne?

“To pa! Nekajkrat so mi bralci povedali, da jim je moja poezija v težkih življenjskih trenutkih pomagala. Mi ogromno pomeni, to je zame najvišja nagrada.”

V spremni besedi k vaši najnovejši zbirki Odrezani od neba Igor Divjak piše, da ste mu nekega dne poslali sms sporočilo s pesmijo: “Včasih je bil Fidel. / Danes je Lidl.” Pogosto na ta način testirate napisano?

“Nekaj časa sem, potem pa sem nehal. Z Igorjem se velikokrat hecava. Ima smisel za humor in občutek za distanco, kar mi je všeč.”

Nekajkrat ste nastopili tudi v filmu. Leta 1997 ste igrali desetarja v Košakovem Outsiderju in privijali mladega pankerja, ga zasliševali. Kot kultno se je prijelo vprašanje vašega lika, desetarja JLA, ki ne razume pankerskega anarhističnega simbola: “Šta ti znači ono - A u O?”

“Za tem se skriva zanimiva zgodba. Davor Janjić je igral mladega pankerja, ta lik je bil v precejšnji meri oblikovan po meni, medtem ko sem jaz igral ...”

... zatiralca pankerjev.

“Tako. Bosanca, vojaka. V tem filmu se je vse lepo ujelo. Igrali smo se, veliko smo si sproti izmišljali. Med prizorom zasliševanja sem pred sabo na mizi zagledal šahovsko figuro, prijel sem jo in z njo začel risati krog po zraku. V tistem trenutku se mi je utrnilo vprašanje: 'Šta ti znači ono - A u O?' Enako se mi dogaja med pisanjem poezije. Nekateri ne prenesejo improvizacije, meni pa je zelo všeč.”

Kaj vam pank pomeni danes?

“Še zmeraj veliko. Ravno načrtujem muzej pank kulture, v njegovem okviru pa že začenjam pank ture. Prva bo prav na dan objave tega intervjuja - v sredo bom tiste, ki jih to zanima, prvič vodil po Ljubljani, zatem pa še v soboto. Na primer, ena od lokacij, ki jih bomo obiskali, je v Šiški, ulica Na Jami, kjer je živel Brane Bitenc, pevec skupine Otroci socializma. Povedal bom zgodbo, povezano s tisto lokacijo, prebral bom pesem, osvetlil obdobje ... Kdor se bo prijavil, bo doživel popolnoma drugačno Ljubljano od današnje. Pravim, da je Ljubljana že več let ugrabljena, nima več zveze z nekdanjo. V času panka se mi je zdela najpristnejša, tista tri, štiri leta mi je bila najbolj všeč.”  


Najbolj brano