Preizkušnja v strpnosti, vaja v miroljubnosti
Nemogoče je zajeti vsa področja in vse vidike te globalne krizne situacije, nanizam lahko le nekaj poudarkov.
Kristina Hočevar
Kar je videti kot očitna sprememba, je ta pospešena digitalizacija vsakdana. Kot tudi učiteljica velik izziv v prihodnosti vidim v šoli, poučevanju. Kakšne so posledice reševanja izobraževanja z oddaljenim poučevanjem, je stvar prihodnjih strokovnih analiz, že sedaj pa lahko primerjamo pridobljeno znanje in opazimo vpliv na socialno vlogo šole kot fizičnega prostora in na živo medčloveško interakcijo.
Širše gledano, zdi se, da je eno od sporočil zadnjih dveh let: človek je (človeku) nevaren, tehnologija je varna. Seveda to tudi velja, vendar istočasno kot vodilo sprevrača človeškost. Ukinja spontanost, sproščenost, kar se močno povezuje z občutkom svobode. Premešča in radikalno reže v koncepte svobode in v zaupanje.
Slovenska gosta 36. festivala Vilenica, Kristino Hočevar in Janija Oswalda, smo prosili za krajši razmislek o sedanjih razmerah - o tem, kaj koronadoba povzroča človeštvu, kakšen je lahko prispevek književnikov ali umetnikov nasploh, na kaj se velja zdaj osredotočiti, čemu se posvetiti …
Svet je na eni strani skrajno razvit na področju znanosti in tehnologije, dostop do informacij je večji kot kdajkoli v preteklosti, hkrati pa imamo več težav z ugotavljanjem njihove verodostojnosti. Kot je ta kriza nepredstavljiv izziv za države, je nemogoče vedeti, kaj je najboljše ravnanje, a poleg tega, kako vlade in stroke sodelujejo, je za zaupanje in odgovorno ravnanje posameznic in posameznikov pomembno, kako politike komunicirajo z javnostjo, kakšna je njihova retorika.
V času, ko hočemo takojšnje rešitve, ki jih ni, takojšnjo učinkovitost, ki ni možna, je to še posebej preizkušnja v strpnosti, vaja v sposobnosti čakanja in miroljubnosti, medtem ko se reorganizirajo sistemi delovanja sveta, ljudje pa izgubljajo svoje koordinate, svoje smernice, ker so v precejšnji meri povezane z zunanjimi. To globalno dogajanje, ta pretres, ki presega politične preference, v ljudeh sproža ali povečuje prvinski strah za preživetje in boj za obstanek, naplavilo pa je znova tudi duhovni manko. Nek notranji upor, grajenje - ne imunosti na svet, na okoliščine, temveč krepitev neke osredotočenosti na neko jedro svetlobe v tem hudo anksioznem času, je meni način delovanja, h kateremu stremim zdaj še tembolj. Umetnost mora znati broditi po temi, dobro se mi pa zdi, da tipa za svetlobo.
Umetnost je duhovna hrana. Premeščanje umetniških dogodkov na spletne izvedbe je premostitvena možnost, ne more pa v polnosti nadomestiti žive izkušnje fizičnega prostora - oder, galerija, dvorana, predvsem pa - stika z občinstvom, energije, ki je neprimerljiva z zaslonsko izmenjavo. Izolacija in manj hrupa v najstrožjih obdobjih ukrepov sta bila dobrodošla za tiste, ki sta nam samota in mir ključna za ustvarjanje. Sama v tem času sicer nisem pisala več, na srečo pa sem se lahko posvečeno ukvarjala s svojo razstavo, ki je bila predvideni en mesec tudi odprta.
Velike krize sprva pahnejo v kaos, v boj za preživetje - materialno, psihično, duhovno, vendar je to tudi stanje, v katerem se marsikaj izkristalizira, pride bolj do izraza. Fizična izolacija je ljudi prisilila v soočanje s samim seboj in z bližnjimi. Za nekatere je bila dragocena, saj so se bolj posvetili drug drugemu, nekaterim pa je povečala stiske sobivanja, različne oblike nasilja.
Prevešamo se v svet, o kakršnem smo brali v distopijah, mnogokrat spominja na znanstvenofantastične scenarije. Kakšni (p)ostajamo, izhajamo po akutni fazi krize, je odvisno od naše psihične kondicije, od naše navezanosti na zunanji svet in na naše duhovne zmožnosti. Koliko lahko vzpostavimo neko filozofsko distanco, a da ne bi otopeli.
Skrb vzbujajoča mi je ta dodatno okrepljena soodvisnost osebne svobode, varnosti, nadzora, tehnologij. Vprašanje izbire, ki je še manj jasna.
Kar se mi zdi dobro izhodišče v še trajajoči situaciji, je to, da nam je velik opomnik o (ne)samoumevnosti stvari. Kar je bilo prej lahko na dosegu roke, naenkrat ni več tako enostavno: potovati, se z nekom srečati, se dotakniti, prosto dihati zrak. In je ob tesnobi in okrepljeni negotovosti tudi priložnost za postanek, za hvaležnost.
Kristina Hočevar je pesnica, v Ljubljani poučuje slovenščino, lektorira in občasno prevaja leposlovje iz angleščine