Nekdanji begunec se po 47 letih vrača v Padriče

Ilija Trojanow, letošnji nagrajenec mednarodnega literarnega festivala Vilenica, si te dni ne privošči predaha. Včeraj se je iz Lipice odpeljal na Goriško, danes pa se namerava sprehoditi čez nekdanjo mejo do Padrič, kjer je bila njegova družina leta 1971 nastanjena v begunskem taborišču. Pisatelju, ki bo zvečer v jami Vilenica dobil istoimensko nagrado, na raziskovalnih potepih družbo delata žena in oče.

LIPICA > Leta 1971 je šestletni Ilija Trojanow s starši iz Bolgarije skozi Jugoslavijo prebegnil v Italijo. Cilj je bila Nemčija - tam je mali Ilija odrasel v velikega pisatelja, mojstra nemške besede in svetovnega popotnika.

Od potovanj do športa

“Čez mejo smo šli nekje pri Novi Gorici. In prav ta kraj smo iskali danes,” nam je po vrnitvi v lipiški hotel povedal Trojanow. “Odpeljali smo se severno od Nove Gorice in iskali vzdolž Idrije, ki je mejna reka. V psihološkem pogledu mi je zelo zanimivo, da se oče natanko spominja prečkanja meje: reke, ceste, vsega. Ne spominja pa se, kako smo tja prišli, zato smo si morali pomagati z zemljevidom. Za naju je bila vrnitev na kraj, kjer smo z vzhodne strani stopili na zahodno, precej vznemirljiva.”

Prvo begunsko taborišče, v katerem so družino nastanili, je bilo v Padričah, kamor se bo pisatelj z očetom in ženo sprehodil danes: “Spominjam se, da je bilo tam veliko stresa. Velikanska soba je bila razmejena samo z razobešenimi odejami in oblekami. Ni bilo nobene možnosti za intimo, saj si slišal in vohal druge v prostoru. Mislim, da so bili Romi tisti, ki so v sobi tudi kuhali. Niso marali italijanske hrane, pa so si pripravljali svojo. Ves prostor je bil prepojen z vonjem. Kar nekaterim ni bilo všeč, protestirali so, prišlo je do vreščanja in pretepanja, eden je potegnil nož ... Če na kup daš veliko prestrašenih ljudi, neogibno pride do nasilja. Ne razumem tistih, ki jih preseneča, da med begunci danes prihaja do nasilja. To je normalna reakcija prestrašenih ljudi, ki so prestali grozote in ne vedo, kaj jih še čaka.”

V daljšem intervjuju, ki ga bomo objavili v ponedeljek, Trojanow pripoveduje še o marsičem, od divjih potovanj po Aziji in Afriki do neobičajnih izzivov: štiri leta je skušal osvojiti vse discipline poletnih olimpijskih iger in to početje predlani opisal pod naslovom Moja olimpijada. Amater, štiri leta, 80 disciplin. Knjiga, v kateri premišljuje o mejah duha in telesa ter staranju, bo naslednje leto pri Cankarjevi založbi izšla v slovenskem prevodu.

Boljša od Nobelove

Nagrade, ki jo bo drevi prejel v kraški jami, se zelo veseli: “Veliko mi pomeni. Prvič: je mednarodna in mi potrjuje, da moje delo učinkuje tudi zunaj meja nemškega jezika. In drugič: ko preletiš, kdo vse jo je že dobil ... Ne poznam nagrade, ki bi se ponašala s takim seznamom. Uvrstili so me med crème de la crème.”

Zaupal nam je, da ga pogosto kljuje dvom: “Ne morem se otresti misli, da nisem dovolj dober. Moj roman Zbiralec svetov je preveden v več kot 30 jezikov, dobil sem kup nagrad, prodal na milijone knjig ... In vseeno kljuje: morda pa nisi res vrhunski.”

---