Mojca Kumerdej, slovenska avtorica v središču 33. Vilenice

Slovenska avtorica v središču 33. festivala Vilenica je Mojca Kumerdej (1964), ki je doslej nanizala romana Krst nad Triglavom (2001) in Kronosova žetev (2016) ter zbirki kratke proze Fragma (2003) in Temna snov (2011). Prejela je že vrsto pomembnih nagrad, njene pripovedi pa berejo tudi v številnih tujih jezikih.

Mojca Kumerdej Foto: Jože Suhadolnik
Mojca Kumerdej Foto: Jože Suhadolnik

Mojca Kumerdej je na Filozofski fakulteti v rodni Ljubljani diplomirala iz filozofije in sociologije kulture. Poleg literature že tri desetletja piše tudi publicistična besedila in umetnostne kritike, spremlja sodobni ples, gledališče, performans in intermedijsko umetnost ter občasno kot dramaturginja sodeluje pri sodobnoplesnih in gledaliških predstavah.

Leta 2006 je na festivalu Vilenica prejela nagrado kristal, tokrat pa so ji namenili osrednjo vlogo med domačimi literati.

“Moja doba je sodobnost, ki jo živim, čeravno se mi nemalokrat zdi tuja in težko razumljiva.”

Mojca Kumerdej

pisateljica

Strastno in z veliko znanja

“Mojca Kumerdej se izjemno artikulirano, s strastno zavzetostjo in eruditskim zamahom posveča nastajanju svoje literature, ki zajema predvsem daljšo in krajšo prozo, uspešno pa ustvarja tudi na drugih področjih,” v utemeljitvi poudarja slovenistka dr. Blanka Bošnjak. “Njen bogati ter raznorodni ustvarjalni opus kaže na temeljito študijsko pripravo na pisanje, zlasti o različnih zgodovinskih ali znanstvenih temah. Najbolj dragocena pa je avtoričina avtentična ter izvirna avtopoetika, ki nagovarja predvsem zahtevnejše bralke in bralce.”

Urednica vileniškega zbornika Kristina Sluga v pregledu biografije Mojce Kumerdej piše, da avtorica “velja danes za eno najvidnejših peres slovenske literarne postmoderne”. Pisateljsko pot je začela leta 2001 s kratkim romanom Krst nad Triglavom, v katerem se z ironijo loteva slovenskih kulturnih in narodnih mitov. Sledili sta kratkoprozni zbirki Fragma (pri ameriški založbi Dalkey Archive Press bo izšla v angleškem prevodu Rawleyja Graua) in Temna snov. Tu je na delu drugačen avtorski pristop: zgodbe vsaj na prvi pogled povsem običajnih posameznikov postopoma razkrivajo razpoke, iz katerih prodrejo človeška ranljivost, strahovi ali takšna in drugačna patologija, piše urednica in dodaja: “K sreči se avtorica ne odreče ironiji in črnemu humorju, s katerima ponekod vsaj malo ublaži srhljivo napetost in tesnobno ozračje, vzdušji, značilni za njene zgodbe. To ji gre celo tako dobro od rok, da se ji za razliko od večine piscev ni treba 'zatekati' v nazorno opisovanje krutosti”.

Ironija je strategija preživetja

“Ironija, vključno s samoironijo, je ena ključnih prvin mojega pisanja in tudi strategija preživetja, čeravno njenega loka ne zmorem vselej napeti,” je Mojca Kumerdej dejala v intervjuju za našo majsko vileniško prilogo. “Ironija je zelo močno sredstvo, ki zahteva spretno in občutljivo rokovanje. Potreben je občutek, na katerih mestih in v katerih kontekstih jo je smiselno uporabiti in kdaj ne. Brez prave vsebine, v kateri se prepletata posamično in univerzalno, brez premišljene strukture, dobro osmišljenih likov in detajlov ironija ne deluje.”

Njeno doslej najpomembnejše delo je roman Kronosova žetev (2016), kakor vse prejšnje knjige izdan v zbirki Beletrina in postavljen na prehod iz 16. v 17. st., v čas srditih verskih in političnih bojev med protestanti in katoliki. Roman je doživel velik uspeh tako pri kritikih kakor v širšem krogu bralcev. Zanj je avtorica prejela nagrado Prešernovega sklada, nagrado kritiško sito in bila med petimi nominiranci za kresnika.

Četudi zna s svojo literaturo zlesti globoko v zgodovino in mojstrsko pisati o davnih obdobjih, Mojca Kumerdej poudarja: “Moja doba je sodobnost, ki jo živim, čeravno se mi nemalokrat zdi tuja in težko razumljiva. Tudi z namenom, da bi jo bolje razumela, se premikam skozi različne časovnosti in prostore, saj iz oddaljenosti lahko ugledam marsikaj, kar se mi tu in zdaj izmika, obenem pa lahko z distance zaobsežem veliki plan. Poleg komaj opaznih detajlov me namreč vse bolj zanima panoramski pogled.”


Najbolj brano