Jama Vilenica, jama naša vsakdanja

Slutim, kdaj se je porodila ideja, da so velikemu Danteju pripisali, da naj bi se potikal tam nekje pri Tolminu in dobil navdih za vstop v podzemlje ravno na slovenskem krasu in pri tem vsem nam posvojil še velikega Ovida kot italijanskega pesnika, ne da bi kdo opazil to pesniško svobodo in to malo prevaro obenem.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Ampak, Dante je imel to pravico, da je stopil v katerokoli jamo, da je za svojega vodnika prevzel kateregakoli pesnika iz kateregakoli jezika in postal sam vodnik mnogim po svetu. Kje naj bi bila ta jama, je prav tako vseeno, saj so pesniki, vsaj veliki in pravi, brezmejni, so brezdomci. Na tem stičišču dveh jezikov pa gre za politično ideološki obrat, ko poezija postane dekla sumljivim ljudem brez pesniškega daru in smisla za svobodo in resnico.

Jama je prastar simbolni prostor. Jama je tema, zato človek v njej zahrepeni po svetlobi. In ko se vrne iz razsvetljenega sveta oslepljen v jamo, mu seveda nihče ne verjame, kaj ga je oslepilo tam izven jame - itak je znano, da je to resnica. Če preprosto povzamem jamo, ki jo je kot metaforo za naša spoznanja ustvaril Platon, da bi razkril resnico o svetu in o sencah, ki nam vladajo. Pa nedvomno ni bil prvi - pred njim je bil Gilgameš, kralj Uruka, kralj mesta iz starodavnega epa, in pred njim so bili zagotovo že mnogi. Nedvomno so vsi hrepeneli po svetlobi - tema se konča pač tam, kjer se začne svetloba in morda tudi svoboda. Potovanja po podzemljih naše zavesti so večne in so del naše vsakdanje tesnobe in upanja.

In pesniki in pesnice vsega sveta in vseh jezikov so v naši Vilenici dobrodošli, v njej kričimo skupaj kakor bi bili v na vrhu babilonskega stolpa - in se ne prepiramo in se ne sovražimo in iščemo tisto skupno - resnico o svetu tam zunaj ...

Pa vendar: če so brezmejni, če so celo nadčasovni, so pesniki, in vsi ostali ljudje, omejeni na svoj jezik in na svoj čas. Paradoksalno je, da so v tem pogledu na svet in njihovo bivanje med nami meje dobrodošle. In prav bi bilo vzklikati, naj bodo večne, pa čeprav se spreminjajo, varirajo, trepetajo v vsakdanjosti, se brišejo in vzpostavljajo na novo.

Ko prekoračimo jezikovno mejo med svojim jezikom in jezikom govorca tujega jezika, ko spregovorimo z lastnim jezikom znotraj njegovih misli, upanj, hotenj in vsega njegovega sveta, postanemo v trenutku bogatejši. S tem se zagotovo strinjamo vsi - jezik moj vsakdanji postane bogatejši, ker je prekoračil zelo močno, trdoživo mejo in postal v mojem jeziku moj teritorij. Zato je jezikovna meja nekaj dragocenega - v svoji paradoksalnosti razkriva nove svetove in nam jih daje na voljo, postajajo del nas, v našem jeziku - ali drugače, naj živijo vsi jeziki, tudi najmanjši, tudi nezapisani, četudi si jih hoče podrediti politika in jih imenuje dialekte, jih hoče izbrisati, hoče uniformirati in obenem naš svet ... da bo naš notranji svet ob prehodu meje bogatejši.

In ker smo vedno vsi pri jamah in mejah, je treba povedati, da je jama Vilenica, ima lepo in na bajeslovno bogastvo opominjajoče ime, čudovita jama. Vanjo se zatekamo, da iz nje kričimo v vseh možnih jezikih resnico sveta, v katerega smo vrženi vsi, brez izjeme - tako nekako kakor Dante, ki je utemeljil nam mejno prisoten čudovit jezik, ki ga v simbolnem svetu poezije in pekla vsakdanjega sveta razumejo vsi zemljani.

V to jamo Vilenico se spuščamo z veseljem, in se iz nje vračamo, ker nas tam vseeno malo zebe in ker je kar globoka in je kar malo tesnobna kot pač vsaka jama, da na simbolni ravni potrdimo naše hrepenenje po svetlobi in resnici. In pesniki in pesnice vsega sveta in vseh jezikov so v naši Vilenici dobrodošli, v njej kričimo skupaj, kakor bi bili v na vrhu babilonskega stolpa - in se ne prepiramo in se ne sovražimo in iščemo tisto skupno - resnico o svetu tam zunaj, ki je zaradi političnih, gospodarskih in zaradi predsodkov med ljudmi pač grda, zoprna, omejuje našo svobodo, pa čeprav nam dopovedujejo, da ne vidimo prav, da smo zaslepljeni.

Prepričan sem, da je pesniški jezik, ki ga po svetu razglaša s svojimi udeleženci Vilenica že trideset let, tista govorica, ki jo razumemo vsi, ko prekoračimo meje svojega sveta in stopimo v svet drugega - s svojim potnim listom, napisanim v slovenščini. Naj živi ta poetična jama, saj tam spodaj ni več nobenih meja.


Najbolj brano