Jama in festival, Vilenica in Vilenica

Nagrada Vilenica je bržkone edina literarna nagrada na svetu, ki je ime dobila po jami in ki jo podeljujejo prav v enem najatraktivnejših okoljih, kar jih človek pozna. Jama Vilenica je Aleksandra Peršoljo, enega glavnih “krivcev” za nastanek literarne Vilenice, preprosto očarala. Ni bil edini. Literati, ki so od leta 1986 prihajali v Vilenico, pa so bili navdušeni tudi nad drznostjo, ki so jo pokazali organizatorji. Prav drznost in pogum sta ključno zaznamovala nagrado in jo umestila na evropski literarni zemljevid.

Da je mednarodni literarni festival Vilenica dobil ime po jami, v kateri vse od leta 1986 podeljujejo pomembno evropsko literarno nagrado, je dobro znano. Le malokdo pa ve, da so prvo pesniško branje priredili ob 400-letnici Kobilarne Lipica.

Vilenica priljubljena med kronanimi glavami

Jama Vilenica je od nekdaj privlačila Kraševce, saj so verjeli, da v njej živijo pravljična bitja, vile. Te so nekega dne odpeljale deklico po imenu Marinca v svoje domovanje. Marinca je pogrešala mamo. Vile so deklici naročile, naj z gradu pri vasi Prelože prinese tri zlate pomaranče, ki jih je čuvala stara graščakinja. Marinca je nalogo srečno izpeljala in vile so jo za nagrado izpustile domov.

“Ko smo podeljevali prve nagrade, so bili nagrajenci in obiskovalci navdušeni nad jamo, a tudi nad našo drznostjo in idejami.”

Aleksander Peršolja

eden od očetov Vilenice

Vileniška jama se danes po prepoznavnosti in obisku ne more primerjati s Postojnsko ali s Škocjanskimi jamami, vendar velja za prvo turistično jamo na svetu. Že leta 1633 jo je njen lastnik, grof Petač, dal v upravljanje lokavski škofiji. Jamo so odprli leta 1660 po obisku Leopolda I. Velik razcvet je doživela v prvi polovici 19. stoletja. Od leta 1821 do leta 1889, ko so vodili vpisno knjigo, je jamo obiskalo več kot 2000 obiskovalcev, med drugim tudi člani avstrijskega dvora.

Z odkritjem novih delov Postojnske jame in prihoda južne železnice v Trst pa začne obisk v jami upadati. Od sredine 20. stoletja je jamska infrastruktura vedno bolj propadala. Sežanski jamarji so se odločili, da jo zopet opremijo za turistični obisk in ji povrnejo sloves. Z obnovitvenimi deli so jamarji pričeli leta 1962. Po enem letu in 2000 urah opravljenega dela so jamo 19. maja 1963 končno znova odprli.

Na prvem literarnem večeru so brali štirje fantje

17 let kasneje je jama gostila prvi literarni večer. Aleksander Peršolja se tako spominja literarnega večera: “Takrat smo pesmi brali štirje fantje: Danilo Dolci, Marko Kravos, Ciril Zlobec in jaz. Literarni večer smo priredili ob 400-letnici Kobilarne Lipica. Ker konji ne znajo govoriti, smo v jami spregovorili mi.”

V Sežano je prišel le tri leta pred tem in dvorana v jami ga je očarala. “Za Vilenco sem vedel že prej, vendar v njej še nisem bil. Zame je bila pravo odkritje.” Literarni večer je bil uspešen in tako je Peršolja dobil nalogo, da nadaljuje s kulturnimi dogodki v jami. Rodili so se Večeri slovenske poezije, na katerih je bilo mogoče slišati tudi druge evropske jezike, od italijanščine in albanščine do srbščine in hrvaščine.

Toda Peršolja je želel nekaj več, zato je že pozimi leta 1984 okrog sebe zbral “pokončne ljudi, ki se niso bali”. In jim pojasnil, da razmišlja o čisto pravem festivalu, ki bi združeval literate, pisatelje in prevajalce.

Nekaj mesecev kasneje, že leta 1985, se je srečal z Venom Tauferjem iz Društva slovenskih pisateljev, s katerim sta položila temelje novega festivala: “Sam sem razmišljal o povezavi Alpe-Jadran, on pa je predlagal, da se osredotočimo na srednjo Evropo. Bil sem navdušen. On je poskrbel za Ljubljano, jaz pa za Sežano.”

Politična scena se je Vilenice bala

Pot do literarnega festivala vendarle ni bila enostavna, se spominja: “Najprej so mi prepovedali pet slovenskih pisateljev. Ne bom povedal, kdo se je znašel na tej listi, pomembnejše je, da prepovedi nisem upošteval. Spominjam se, da smo imeli veliko težav s financami. Najhuje pa je bilo, da se je sežanska politična skupnost bala, kaj se bo zgodilo. Bolj kot mene so sicer obremenjevali moje sodelavce in jih spraševali, kaj se bo dogajalo.”

Kljub vsemu pa je najpomembneje, pravi, da so festival uspeli izvesti, in priznava, da je imel vendarle veliko podpore: “Vedno bom hvaležen sežanskim jamarjem in nekaterim domačinom. Za pogostitev je recimo poskrbelŽivoj Race iz Lokve. Pomagali so tudi delavci komunale.”

Ne biznis in osebni interesi, ampak drznost

Vilenica je obstala, pridobivala na veljavi, denarna nagrada je bila vse višja in festivalu se je uspelo vpisati na evropski literarni zemljevid, kot enega svojih pomembnih uspehov pa Aleksander Peršolja navede ustanovitev nagrade Mlada Vilenica za mlade pesnike.

S prepoznavnostjo, finančno podporo in vse bolj razvejano organizacijo se je veliko spremenilo. V ospredje je prihajala vrednota, ki snovalcem nagrade ni bila pomembna: zaslužek. “V nekem trenutku sem se umaknil iz organizacije in leta 2006 sem zadnjič sodeloval pri njej. Preprosto nisem več vedel, kaj se dogaja. To je ena najgrših potez, ki si jih je privoščila skupina takozvanih slovenskih pisateljev,” je Peršolja kritičen do odnosa Društva slovenskih pisateljev.

Glede Vilenice se je oglasil le še enkrat, ko so organizatorji sporočili, da bi festival preselili v Koper, kar pa je po njegovo velika neumnost. Do trenutnih organizatorjev ostaja skeptičen. Dvomi, da jih vodijo v glavnem ideje in povezovanje med literati: “To je gnalo naprej nas. Ko smo podeljevali prve nagrade, so bili nagrajenci in obiskovalci navdušeni nad jamo, a tudi nad našo drznostjo in idejami. Tudi danes še kako potrebujemo te ideje. Pustimo veseljačenje in lov za denarjem ob strani. Kdor dela pri Vilenici, ne sme gledati na osebne interese.”

Nekoč plesi, danes literarna srečanja

Na osebne interese pa že vsa ta leta gotovo ne gledajo člani Jamarskega društva Sežana, ki skrbijo, da si lahko obiskovalci ogledajo jamo. Vilenica obiskovalcu ponuja veliko več kot le ogled Plesne dvorane - ime je dobila po plesih, ki so jih pred leti prirejali v njej, tam pa bodo v soboto spet podelili nagrado Vilenica.

Večina se sicer ustavi tam in se nikoli ne sprehodi skozi drevored kapnikov do Rdeče jame, kjer prevladujejo kapniki v rdečkasto rjavi barvi. Končna dvorana turističnega obiska je Vilinska dvorana. Na sredini dvorane je najvišji kapnik v jami, visok kar 20,3 metra.

Jama Vilenica je dolga 841 metrov, za obiskovalce pa je urejenih 450 metrov. Najnižja turistična točka obiska je 72 metrov pod površjem. “Zaradi nagrade jame ne obišče več ljudi, kot bi jo sicer, je pa res, da jo ljudje danes povezujejo z njo,” pravi Jordan Guštin, predsednik Jamarskega društva Sežana.

Že dolgo ljudje ne verjamemo več, da v Vilenici prav res živijo pravljična bitja. Toda če bolje pomislimo, v njej se vendarle brez dvoma vsako leto na začetku septembra zgodi nekaj pravljičnega.

---