Amanda Aizpuriete: “Glasba ali verz, ki ju slišimo po naključju, lahko spremenita marsikaj”

V soboto ob 18.30 bo v kraški jami Vilenica glavno nagrado istoimenskega mednarodnega literarnega festivala prejela Amanda Aizpuriete. Pripada generaciji, ki je s poezijo nastopila sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in se uprla dvojni morali latvijske oziroma sovjetske družbe. V odkritih in neprizanesljivih pesmih je razgaljala neprijetne plati takratnega življenja in odpirala številne tabuje. V pisnem intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo je pred prihodom k nam med drugim pojasnila, da so njene pesmi plod življenja samega.

 Amanda Aizpuriete veliko pesni o strahu in brezupu, saj ju pogosto občuti: “Življenje je pač takšno. Zdaj še posebej.”
Amanda Aizpuriete veliko pesni o strahu in brezupu, saj ju pogosto občuti: “Življenje je pač takšno. Zdaj še posebej.” 

Leta 1956 v latvijskem obmorskem letovišču Jurmala rojena Amanda Aizpuriete je študirala jezikoslovje in filozofijo v Rigi in Moskvi. Bila je radijska novinarka, urednica za poezijo pri reviji Avots in sodelavka revije Karogs. Vodila je tečaje na Literarni akademiji pri Zvezi latvijskih pisateljev. Iz angleščine in nemščine je v materinščino prevedla približno 30 knjig, tako pesniških kakor proznih, sestavila je nekaj antologij latvijskih pesnikov in objavila devet avtorskih zbirk pesmi, prevedenih v 14 jezikov.

“Njeni motivi izhajajo večinoma iz življenjske konkretnosti, podob življenja na obalah njenega domačega mesta, pojavov, ki so samo na videz vsakdanji, običajni, saj po njenih besedah ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali 'vsakdanje', 'normalno'. Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti,” v utemeljitvi nagrade ugotavlja predsednik vileniške žirije Aljoša Harlamov. “Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezanim tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.”

“Zdi se mi, da sem od tiste noči naprej, ko je umrla moja mama, drugačna. Znam čutiti življenje in smrt drugih.”

Amanda Aizpuriete

pesnica

Prihajate iz obmorskega mesta Jurmala. Njegove podobe vključujete tudi v pesmi. Kako je mesto, če sploh, vplivalo na vašo poezijo? Je Jurmala metafora za karkoli?

“Jurmala - moje rojstno mesto - je bilo zame v otroštvu le kraj ob morju. Od našega stanovanja do morja je bilo tri minute bosega teka. Z mamo sva se šalili, da sva vodni bitji. Ko sem imela tri leta, me je naučila plavati. Občutek breztežnosti med plavanjem je nekaj božanskega ... S svojo najstarejšo hčerjo sem se pozneje z vozičkom sprehajala po obmorski poti - po ulici Kapu, po kateri je poimenovana moja druga knjiga. Agnese se je povsod drugje cmerila, le na ulici Kapu je mirno spala. V tem predelu Jurmale - v Melluži - sem živela več let. Tam je umrla moja mama, tam so se rodili moji otroci in pesmi. V tem ni nič metaforičnega.”

V enem od zapisov so vas označili za mistično pesnico. Bi se strinjali s to oznako? Z drugimi besedami - kako bi se opredelili kot pesnica in kako bi opredelili svojo poezijo?

“Mistična pesnica? Hmm ... Znam govoriti o življenju. Nikoli ne bom trdila, da mistika ne obstaja. V mladosti sem rada prerokovala iz kart in dlani, včasih celo za denar. Kasneje se je pogosto izkazalo, da sem imela prav. Sem v kartah ali v črtah na dlaneh res videla ... prihodnost? Takrat sem imela občutek, da jo vidim. Znala sem tudi odpraviti bolečino, pomagala sem prijateljem, sošolcem, otrokom ... Sicer sem najprej sama dobila migreno. Potem sem se naučila, kako je mogoče pregnati bolečino. Napočil je trenutek, ko sem začutila: dovolj je. Ni mi več treba prerokovati in odpravljati bolečine. Verjetno je energija odtekla v drugo smer. Morda v pesmi.”

Tri mlade pesmi letošnje vileniške nagrajenke

pijanci in kurbe

vsaj

ljubimo drug drugega

združuje nas naivna predstava o drugem kraju

kjer bomo drugačni

a ljubezen se bo nadaljevala

ob polni luni se stare čarovnice spremenijo v starodavne neveste

ob polni luni kri močneje utripa

lipe in borovci se na sipinah pogovarjajo z nebom

globoko v gozdu se smreke pogovarjajo z duhovi volkov in volkodlaki

skozi meglico govoric

skozi trnje klevet

pojdi hitreje

vse hitreje

da se spremeniš v kamen

ko postaneš kamen

te ne bo več bolelo

čakamo nate

kamni smo

iz zbirke Pred odhodom (2020), prevedel Klemen Pisk

Tematsko se ukvarjate z nekaterimi večnimi temami, kot so ljubezen, smrt, osamljenost. Kot ste nekoč dejali, pišete o krajih, ki jih niste nikoli obiskali, in življenjih, ki jih niste nikoli živeli. Ali lahko malce pojasnite?

“Večne teme ... ki morda niti niso večne? Spet moram govoriti o življenju. Stara sem bila petindvajset let, ko sem videla, kako umira moja mama. Oče je na ulici čakal na reševalno vozilo. Materi sem mukoma podala tableto nitroglicerina. Videla sem jo umirati - s tabletko v ustih ... Takrat sem bila noseča. Za mamo nisem hotela žalovati, bala sem se, da bom izgubila otroka. Nato sem napisala:

Smrt se ne pogovarja z mano.

“Latvija ni dežela tabujev, učimo se biti strpnejši. Imam prijatelje geje in prijatelje, ki se z njimi ne razumejo dobro. Po malem se trudim pomiriti obe polariteti.”

Iz istega plemena sva.

Ena poezija.

Zdi se mi, da sem od tiste noči naprej, ko je umrla moja mama, drugačna. Znam čutiti življenje in smrt drugih.”

Ljudje, ki berejo vaša dela, pravijo, da se v svoji poeziji ukvarjate tudi s tabu temami, zlasti z življenjem žensk v pretežno patriarhalnem in socialno težkem okolju. Kaj bi rekli o trenutnih razmerah? Se je kaj spremenilo?

“To se mi nikoli ni zdela tabu tema. Nikoli nisem čutila, da bi bila zaradi svojega spola česa prikrajšana ali omalovaževana. Morda o tem govorijo pesmi drugih. Latvija ni dežela tabujev, učimo se biti strpnejši. Imam prijatelje geje in prijatelje, ki se z njimi ne razumejo dobro. Po malem se trudim pomiriti obe polariteti.”

V vaši poeziji so močno prisotni tudi dvom, strah in brezup. Ali na ta način dojemate življenje?

“O strahu in brezupu pogosto pišem, saj ju pogosto občutim. Življenje je pač takšno. Zdaj še posebej. Nekoč sem se veselila, da so odpravili obvezno naborništvo in da so moji sinovi tega rešeni. Zdaj pa bodo moji vnuki kmalu polnoletni in vpoklicani. Sita sem že te večne vojaške ogroženosti.”

Kakšna je bila pot do objave vaše prve zbirke v času, ko je padala železna zavesa?

“Ko je izšla moja prva knjiga, železna zavesa še ni padla. Leto 1980, globoka stagnacija Brežnjevega obdobja. V pogovoru z urednikom knjige sem izvedela, da srednjeveški rabelj, ki v pesmi obglavi mojo sestro, ne sme nositi rdečih rokavic. "Naj bodo rjave!" Prav tako ni bilo mogoče poleteti v prazno nebo, brez ptic. 'Ob tem bi kdo utegnil pomisliti na prazne police v trgovinah.' Drugih pripomb urednik ni imel. Pesmi sicer ne popravljam, toda srednjeveškega rablja z resnično rdečimi rokavicami sem deset let pozneje obudila v tretji knjigi.”

Kako je bilo objavljati po osamosvojitvi Latvije? Ali sta poezija in umetnost na splošno od takrat prepuščena trgu? Ali je tega več ali manj v primerjavi z leti pred tem?

“Spremembe so očitne: ni več ene same založbe, ki jo nadzoruje ena sama stranka, kot v času moje mladosti, ni več treba čakati več let v čakalni vrsti, da je tvoj rokopis objavljen. Zdaj je čas konkurence in iskanja priložnosti. Toda - morda sem preveč naivna, saj menim, da poezija ni tržno blago.”

Letos prihajate na Vilenico. Kako se počutite na festivalih? Menite, da je to primerna oblika za poezijo, ali je poezija nekaj, kar je bolj stvar intimne izkušnje, samo za bralca in knjigo?

“Vem, da lahko glasba, ki jo slišimo po naključju, ali verz, na katerega slučajno naletimo, spremenita marsikaj. Ko sem bila mlada, je k meni pristopil rokerski glasbenik, ki je mojo pesem prebral v ženski reviji, ki jo je naročala njegova mama. Zdaj je v latvijski rock glasbi nekaj odličnih pesmi z mojimi besedili. Nikoli ne moreš predvideti, kaj se bo zgodilo, ko boš srečal nekoga, ki se mu tvoja glasba, poezija ali umetnost zdijo pomembni. Festivali so ena od možnosti za ustvarjanje takšnih srečanj. Vsekakor sem za.”

Odgovore je iz latvijskega jezika prevedel Klemen Pisk.


Najbolj brano