Ali sploh lahko še kam grem?

35. izdajo festivala Vilenica smo nameravali posvetiti razmisleku o tem, kam gremo kot Evropejci.

Festival je nastal v času, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, z željo po kulturnem in umetniškem združevanju, po tem, da Slovenija tudi utrdi svoje mesto v Srednji Evropi. Kosovelov Kras je, povsem primerno, znova postal srečevališče in središče idej, opazovalnica sveta in družbe. Neprekinjeno je potekal naslednja desetletja, medtem ko so se okrog risali novi zemljevidi, ko smo našemu imaginariju dodajali nove nacije, prisostvovali padcu imperijev, ideologij in totalitarizmov, širjenju demokracije in kapitalizma, k temu mozaiku prispevali kak kamenček ali dva, medtem je okrog Vilenice nastala nova nadnacionalna zveza, ki je obljubljala, da je med mejaki vraga dokončno zamenjal sosed, svet se je nepovratno skrčil v globalno vas ... Nazadnje smo se, po petintridesetih letih, znašli na robu Evrope, ki je po brexitu in zaostankih v širitvi v resnem krču, ki na svoje zunanje - pa tudi notranje - meje postavlja nove zidove, preko katerih nočemo pogledati, da ne bi uzrli utopljencev, ki nam jih naplavlja prednje. In že o tem bi bilo nujno treba spregovoriti. Že ta Kam gremo? je klical po tem, da se ustavimo in dobro razmislimo o svojem naslednjem koraku. O tem, kakšen mozaik gradimo in koga bomo v njem uzrli.

Toda le nekaj mesecev za tem, ko smo v žiriji postavili temo letošnjega mednarodnega literarnega druženja, ko smo premišljeno postavili sodoben in kakovosten program z vrhunskimi in zanimivimi mednarodnimi gosti, je vprašanje dobilo še povsem nove, nepredvidljive pomene. Ne več samo Kam gremo?, ampak kar Ali sploh lahko še kam grem? Epidemija koronavirusa nam je odtujila svet, nam omejila celo svobodo prostega gibanja v lastni državi, svobodnega druženja; naš strah pred tujci se je razširil še na vse tiste, ki so samo zakašljali v naši bližini, tiste, ki bi se nas lahko neprevidno dotaknili, na potencialno “okužene”. Zdaj smo se morali zapreti, morali smo zaščiti sebe in svoje bližnje, se skriti za zidove lastnih domov (vsaj tisti, ki smo ta privilegij imeli; mnogi ga niso). Toda vzporedno s skrbjo za javno zdravje so se v Evropi in svetu pojavile težnje, ki so začele radikalno spreminjati smer našega skupnega potovanja. Morda celo smer zgodovine? Če je Srednja Evropa vsaj “meteorološki pojav”, je Višegrajska skupina kvečjemu neokonservativna, neofašistična fantazija, ki pušča nezmotljivo železen okus v ustih.

Odločitev za kulturo in umetnost je vedno odločitev za povezovanje, za veličino človeka proti njegovi majhnosti, odločitev za kulturo in umetnost je odločitev za globine, za širine, za daljave proti plitkostim, ozkostim in kračinam.

Ne gre za vprašanje navigacije. Dandanes se je ob vseh tehničnih pripomočkih težko izgubiti, če veš, kam greš. Kam gremo? je globoko politično, družbeno, eksistencialno in kulturno vprašanje. Sprašuje nas po tem, kaj so naše vrednote, naše želje, kaj so naša prepričanja in stremljenja. Sili nas v premislek in od nas zahteva odločitev.

Odločitev za kulturo in umetnost je vedno odločitev za povezovanje, za veličino človeka proti njegovi majhnosti, odločitev za kulturo in umetnost je odločitev za globine, za širine, za daljave proti plitkostim, ozkostim in kračinam. Zagotovo bi festival bolj polno in pristno doživeli, če bi lahko pogostili pisateljice in pisatelje na Krasu, če bi festival lahko normalno in v polnem obsegu potekal v živo. Festival Vilenica je in bo ostal srečevališče ljudi, idej in umetnosti. Toda v digitalnem okolju vsaj ne bo nobenih mej in omejitev, pogovorom in branjem se bo lahko pridružil vsak, ki premore spletno povezavo, kadarkoli in kjerkoli, bo celo interaktivnejše. S tem posledično vendarle dokazujemo, da živimo v časih in krajih, ko sta kultura in umetnost vse manj privilegij in vse bolj zavestna odločitev. In da ima ta odločitev opraviti z eksistencialnim vprašanjem, kdo smo kot ljudje. Morda celo, ali smo ljudje? Mnogi, ki smo letos izkusili (samo)izolacijo, smo se lahko znova ali pa povsem prepričali, da imata kultura in umetnost, ne glede na obliko ali prenosnik, tudi vlogo ohranjanja naše krhke, a temeljne človeškosti. In da si ne kulture, ne umetnosti in ne človeškosti ne smemo pustiti vzeti. Mnogi so na to žal pozabili tisti trenutek, ko je bilo izolacije konec, in zdaj spet lahko mirno živijo brez obojega. Kar naj. Toda mnogi ne potrebujemo karantene, da bi našli čas za razmislek o sebi, svetu, o smeri, v katero gremo ... saj ne moremo ne misliti, kot ne moremo nehati biti ljudje. Take vas vabim, da tudi letos obiščete festival Vilenica, da ste z nami, v živo in na spletu, da z nami berete, polemizirate, govorite, se pogovarjate in mislite. Dajmo skupaj določiti smer našega potovanja.


Najbolj brano