Aleksander Peršolja: “To bi bil začetek konca Vilenice”

Ko se je mednarodna literarna nagrada Vilenica preimenovala v mednarodni literarni festival, se je začela njena pot navzdol; in če bo pristala na to, da je z njo primerljiv festival Dnevi poezije in vina - kar se zna zgoditi kmalu - bi bil to začetek konca Vilenice, je pesimističen Aleksander Peršolja, ki je Vilenico pred 33 leti skupaj z Venom Tauferjem zasnoval in postavil na noge.

Čeprav se je Aleksander Peršolja že pred več leti z Vilenice 
umaknil, jo vsa leta budno spremlja. Ob letošnjem dogajanju je 
začutil potrebo, da javnost opozori na nevarnost, ki ji grozi.  Foto: Marica Uršič Zupan
Čeprav se je Aleksander Peršolja že pred več leti z Vilenice umaknil, jo vsa leta budno spremlja. Ob letošnjem dogajanju je začutil potrebo, da javnost opozori na nevarnost, ki ji grozi.  Foto: Marica Uršič Zupan

Ideje o Vilenici so se porodile že prej, leta 1984. Leto kasneje je Vilenica že imela svoj mali proračun - 150.000 takratnih dinarjev je vanj prispevala tedanja sežanska občina, 180.000 pa ministrstvo za kulturo, se spominja Aleksander Peršolja, tedaj in mnoga leta zatem motor kulturnega dogajanja na Krasu.

A finančna ljubezen države ni trajala dolgo. Že leta 1988 je država svojo pipico zaprla oziroma je z njo namesto tisoč in enega stroška začela financirati na ministrstvu za kulturo zaposleno osebo, ki naj bi skrbela za Vilenico.

“Morda sem kot sopobudnik Vilenice malce prizadet, a kot eden od njenih še živečih snovalcev po drugi strani čutim tudi dolžnost, da na to opozorim. Ne zagovarjam starosti časa in kraja dogajanja. Vedno sem bil, sem in bom zagovornik sprememb in novosti. A umetnost lahko samo nadgrajujemo, ne moremo je oblikovati po svoje. In upam, da bo to prišlo v dušo in srce tudi današnjim snovalcem slovenske kulture.”

Aleksander Peršolja

Ni bilo prostora za politiko

Toda denarne težave niso bile edine. Še hujši so bili politični pritiski, ki so se z rastjo in vse močnejšim ugledom Vilenice samo še stopnjevali. A so prireditelji dolga desetletja te pritiske zdržali: politiki so na Vilenico lahko prišli, a samo kot običajni gostje, ne kot osrednji govorniki. “Literatura mora biti nad politiko,” je prepričan Aleksander Peršolja.

Je pa Vilenica politiko (v družbeno konstruktivnem pomenu) zelo intenzivno soustvarjala. Ne samo z vsakoletno osrednjo temo, ki so se ji posvečali s pronicljivim, pisateljsko širokim in intelektualistično globokim pristopom, ne boječ se lastnih strahov in dilem, temveč tudi z majhnimi spremljajočimi dogodki, ki so ustvarjali politiko miru, sožitja in bogastva raznolikosti narodov.

“Kajti približuje se leto 2022, ko bo Slovenija v Frankfurtu na velikem stolu in bodo ti fantje dosegli to, da so uspešno pripeljali v simbiozo oba mednarodna festivala.”

Že leta 1989, v času še vedno zelo trdne železne zavese, so jo pisatelji prebijali tako, da so se čez mejo odpravili kar brez čakanja in meji. S takratnim županom občine Dolina Edvinom Švabom, ki je pomagal pri pridobivanju dovoljenja tržaškega prefekta, so namreč z vseh koncev Evrope, s te in z one strani železne zavese zbrani literati, prečkali mejo z Italijo brez potnih listov.

Pot navzgor

Vilenica je rasla, se razvijala, pridobivala ugled v literarni, kulturni in siceršnji srenji Srednje Evrope. Tudi sežanska občina je imela zanjo ne samo posluh, temveč je njen pomen za kraški prostor tudi finančno ovrednotila in na prelomu tisočletja svoj denarni prispevek celo povečala z dveh na 3,5 milijona slovenskih tolarjev. Peršolja kot glavni sežanski organizator Vilenice je denar drzno razdelil na dva dela: dva milijona za “veliko Vilenico” in poldrugi milijon za Mlado Vilenico. Tako je mednarodna literarna nagrada dobila mlajšo sestrico - mlajšo po stažu in po udeležencih. Slednjim so omogočili ne samo prihod iz tujine na Kras, temveč tudi odhod s Krasa v tujino oziroma mednarodno izmenjavo, predvsem z Irsko.

“A žal imam občutek, da so te besede nekrolog Vilenici.”

Iz nagrade v festival

“Ko je bil tajnik mednarodne nagrade Vilenica še Iztok Osojnik, sem predlagal, da se to mednarodno literarno nagrado ovrednoti tudi finančno, da bi nagrajenec prejel spodoben znesek, primerljiv recimo današnji vsoti 20.000 do 30.000 evrov. Žal se to ni zgodilo,” se z grenkim priokusom spominja Peršolja; lavreat z nagrado prejme 10.000 evrov.

Ko se je na koledarju novega tisočletja obrnilo pet listov, so “mladi fantje” preusmerili denar, ki ga je sežanska občina do takrat nakazovala Kulturnemu društvu Vilenica, na Društvo slovenskih pisateljev. “To je bila velika napaka,” meni Peršolja, ki ob tem dodaja, da je to sovpadlo z začetkom krize vodenja Društva slovenskih pisateljev, zaradi česar se je črta razvoja Vilenice obrnila navzdol.

“Nihče me ni nič vprašal, niti povedali mi niso, ko so mednarodno nagrado Vilenica preimenovali v mednarodni festival Vilenica,” dodaja sopobudnik Vilenice. “Festivali so in niso, so o tem in onem, od fig do filma. Nagrade pa imajo drugo težo in drugačno družbo, vse do Nobelove in Pulitzerjeve.”

“Upam, da bo Vilenica dobila nov zagon”

Čeprav se je Peršolja že pred spremembo imena z Vilenice umaknil, jo vsa leta budno spremlja. Ob letošnjem dogajanju pa je začutil potrebo, da javnost opozori na nevarnost, ki grozi: “Skupaj z informacijo, ki jo je poleti prinesel intervju z organizatorjem festivala Dnevi poezije in vina (Alešem Štegrom v časopisu Delo, op.a.), da bodo zaprosili ministrstvo za kulturo, naj jim dodeli enaka finančna sredstva kot Vilenici, je to začetek konca Vilenice,” napoveduje Peršolja. In pojasnjuje: “Kajti približuje se leto 2022, ko bo Slovenija v Frankfurtu na velikem stolu in bodo ti fantje dosegli to, da so uspešno pripeljali v simbiozo oba mednarodna festivala.”

Kritičen je tudi do javnega pisma predsednika Društva pisateljev Slovenije Dušana Merca: “Od ministrstva za kulturo zahteva denar za knjige, ni pa se obregnil ob dejstvo, da je v tem času presahnilo kar nekaj malih založb, ki so bile pomembne za slovensko pisanje.”

Peršolja je eden redkih članov društva, ki javno izraža nestrinjanje s to politiko društva. “Upam, da se bo temu pogledu pridružil še kdo in bo Vilenica dobila nov zagon,” pravi. “Morda sem kot sopobudnik Vilenice malce prizadet, a kot eden od njenih še živečih snovalcev po drugi strani čutim tudi dolžnost, da na to opozorim. Ne zagovarjam starosti časa in kraja dogajanja. Vedno sem bil, sem in bom zagovornik sprememb in novosti. A umetnost lahko samo nadgrajujemo, ne moremo je oblikovati po svoje. In upam, da bo to prišlo v dušo in srce tudi današnjim snovalcem slovenske kulture. A žal imam občutek, da so te besede nekrolog Vilenici.”


Najbolj brano